Naraščajoča večkulturnost šol v večini evropskih držav, vključno s Slovenijo, prinaša nove izzive za učiteljice in učitelje pa tudi za učenke in učence. Čeprav se slovenski šolski sistem opira na številne strategije in smernice za vključevanje učenk in učencev iz manjšinskih etničnih skupin, je diskriminacija še vedno vsakodnevna težava, zlasti ko gre za učenke in učence iz držav nekdanje Jugoslavije in Rome. S to raziskavo smo želeli ugotoviti, kako učenke in učenci (N = 897) manjšinskih etnij (albanske, bošnjaške, madžarske, romske, srbske) gledajo na pristop šol k etničnih raznolikosti v primerjavi z učenkami in učenci večinske etnije (slovenske). Trditve z lestvice, ki sta jo razvili avtorici prispevka, so bile analizirane z eksploratorno faktorsko analizo, rezultat katere sta bila dva faktorja: prizadevanje šol za doseganje distributivne pravičnosti (F1) in pripoznanje različnosti (F2). Za vsak faktor je bila opravljena primer¬java pogledov učenk in učencev manjšinskih etnij s pogledi učenk in učencev večinske etnije. Rezultati kažejo statistično pomembne razlike v pogledih Bošnjakinj in Bošnjakov ter Slovenk in Slovencev v okviru F1 in v pogledih Madžark in Madžarov ter Srbinj in Srbov v primerjavi s pogledi Slovenk in Slovencev v okviru F2. Poleg tega analiza razlik v pogledih znotraj F1 in F2 za vsako etnijo kaže statistično pomembne raz¬like za vse etnije, razen za Madžarke in Madžare. Rezultati nakazujejo, da bi moral slovenski šolski sistem ponovno preučiti svoje prakse in več napora vložiti v spodbujanje pripoznanja različnosti. S pripoznanjem in z vrednotenjem različnosti, ne samo enakosti, lahko šole učinkoviteje naslovijo diskriminatorne prakse in spodbujajo inkluzijo, kar vodi do razvoja spoštovanja, vrednotenja in cenjenja edinstvenosti vseh identi¬tet. V prispevku so predstavljene različne strategije za dosego tega cilja.
|