Razumevanje sestave kozmičnih žarkov z ultra-visoko-energijo je bistveno za raziskovanje njihovega izvora, razkrivanje mehanizmov pospeševanja in za potencialno preučevanje hadronskih interakcij pri ekstremnih energijah. Ta disertacija predstavlja celovito analizo sestave ultra-visoko-energijskih kozmičnih žarkov prek nove metode, ki uporablja javno dostopne podatke s Pierre Auger observatorija in simulirane dogodke, ustvarjene z uporabo štirih hadronskih modelov—EPOS, Sibyll, QGSJet01 in QGSJetII-04—v različnih energijskih intervalih. Predlagana metoda primerja količine izmerjenih in simuliranih dogodkov ter upošteva sistematične in statistične negotovosti za oba tipa podatkov. Ta pristop omogoča vključevanje širokega spektra možnih sestav, ki vključujejo delce od protona do železovega jedra pa vse do uranovega jedra. Izračunali smo stopnje zaupanja zavrnitve posameznega hadronskega modela na podlagi izračunanih sestav ter uvedli smo metodo za generiranje seznamov ločljivih jeder za izračun sestave ter smo določili minimalno število jeder, potrebnih za nepristransko določitev sestave. Med glavnimi rezultati spada določitev zgornjih in spodnjih mej za deleže primarnih delcev (jeder) z atomskimi številkami večjimi od danega $Z$, za $Z=1$ (proton) pa do $Z=94$ (plutonij) ter klasifikacija dogodkov glede na vrsto jedra oziroma primarnega delca. Poleg tega predlagamo metodo, ki efektivno poveča število fluorescenčnih dogodkov z izkoriščanjem korelacij med fluorescenčno opazljivko $\X_{\max}$ in opazljivkami iz površinskih detektorjev. Predstavljene metode predstavljajo orodja za učinkovit in zanesljiv izračun sestave ultra-visoko-energijskih kozmičnih žarkov, kar predstavlja korak naprej k razumevanju narave teh delcev. Uporabne so tudi v drugih področjih, saj so zasnovane na statističnih principih.
|