Sistemi polielektrolitov in surfaktantov predstavljajo atraktivno raziskovalno področje, predvsem zaradi njihove potencialne uporabnosti v farmacevtski industriji in medicini kot sistemi za tarčno dostavljanje zdravilnih učinkovin. Cilj te magistrske naloge je bil raziskati pojav, opažen v sistemu natrijevega polistirensulfonata (NaPSS) in 1H,1H,2H,2H-perfluorodecilpiridinijevega klorida (HFDePC). Vezavna izoterma tega sistema, določena z metodo potenciometrične titracije, kaže negativen naklon v področju kooperativne vezave surfaktanta. Ta pojav je bil doslej pripisan interferenci med polielektrolitom v raztopini in ionoselektivno elektrodo, vendar dokončna razlaga še ni bila predlagana. V okviru te magistrske naloge smo izmerili vezavne izoterme HFDePC in dodecilpiridinijevega klorida (DPC) na natrijev poliakrilat (NaPA) in NaPSS, ki sta bila prisotna bodisi v obliki linearnih verig v raztopini bodisi v obliki kovalentno zamreženih hidrogelov. Rezultati so pokazali, da negativen naklon vezavne izoterme sistema NaPSS-HFDePC ni artefakt interference polielektrolita s potenciometričnimi meritvami, temveč intrinzična lastnost sistema. Poleg določanja vezavnih izoterm smo vzorce NaPSS hidrogelov analizirali z uporabo ozkokotnega rentgentskega sipanja (SAXS), s čimer smo pridobili podatke o strukturi agregatov, ki jih v teh sistemih tvorijo surfaktanti s polielektroliti. Na koncu smo razvili teoretična termodinamska modela za sistema NaPSS-DPC in NaPSS-HFDePC. S pomočjo teh modelov smo negativni naklon vezavne izoterme, opažen pri sistemu NaPSS-HFDePC, pripisali postopni relaksaciji verig PSS ob vezavi surfaktanta, ki je posledica cilindrične geometrije HFDePC micel, ter faznemu prehodu verig PSS, ki nastopi, ko se nanje veže kritična količina surfaktanta.
|