Namen: Namen prispevka je kritična ocena prakse javne uprave, po kateri ta na naslovnike ne vpliva z uporabo klasičnih oblik javne uprave (npr. z upravnimi odločbami), temveč s podajanjem priporočil tretjim osebam, ki nato izvajajo regulativne posege.
Oblikovanje/metodologija/pristop: Prispevek uporablja kvalitativno raziskovalno metodologijo in študijo primera, pri čemer se osredotoča na analizo specifične situacije v češkem pravnem okolju (vključno z obstoječo sodno prakso), ki jo obravnava kot širšo problematiko, ki se lahko pojavi tudi drugod in zato zahteva splošnejšo rešitev.
Ugotovitve: Besedilo kritično obravnava ugotovitev iz sodne prakse češkega upravnega sodišča, ki navaja, da priporočila javne uprave, če niso pravno zavezujoča, niso predmet sodnega nadzora. Na prvi pogled ta ugotovitev nakazuje, da priporočila javne uprave ne poznajo pravnih omejitev. Vendar je ta interpretacija vprašljiva, zlasti z vidika načela pravne države. Posebej skrbi model regulacije, kjer javna uprava (država) svoje cilje dosega z vplivanjem na tretje osebe.
Praktične posledice: Zmotno je misliti, da nezavezujoče dejavnosti javne uprave ne morejo posegati ali drugače vplivati na pravice naslovnikov javne uprave, politična odgovornost na tem področju pa je, zlasti zaradi pomanjkljive transparentnosti, neustrezna. Priporočljive so torej spremembe zakonodaje in večja naklonjenost upravnih sodišč netradicionalnim oblikam javne uprave.
Izvirnost/vrednost: Tematiko lahko štejemo za novost, saj ji doslej v literaturi ni bilo posvečeno prav veliko pozornosti. To še posebej velja za domačo, češko literaturo, na kateri prispevek temelji. Čeprav je bila tematika obravnavana v okviru prava EU v razpravah o naravi t. i. mehke zakonodaje (soft law), se s to vrsto zakonodaje (ki jo lahko razumemo kot vrsto normativnih, a nezavezujočih pravnih aktov) v resnici ne sklada dobro, zaradi česar se je mogoče le delno sklicevati na pravo EU. Tema prispevka je zato izvirna, saj je bolj povezana s splošnimi načeli javne uprave kot s pravom EU.
|