Članek obravnava sv. Hieronima kot osebnega in družinskega zavetnika v slavilnih govorih enega najpomembnejših humanističnih avtorjev svoje generacije, Koprčana Petra Pavla Vergerija Starejšega. Hieronim je zaradi svoje ljubezni tako do Biblije kakor do klasičnih avtorjev postal priljubljen zavetnik humanistov, ki so ga razumeli kot ideal sinteze med krščanstvom in antiko. Vergerij je s prevrednotenjem sv. Hieronima v lik pobožnega učenjaka postal eden glavnih glasnikov Hieronimovega humanističnega kulta. Vergerijev slavospev v čast sv. Hieronimu se razlega iz desetih živahnih govorov Sermones pro Sancto Hieronymo (1392–1408), ki jih je Vergerij spisal po vzoru klasičnega slavilnega govorništva. Kljub resda standardnim elementom Hieronimovih hagiografskih upodobitev pa Vergerijevi govori izstopajo zaradi dodatne, osebne note. Humanist sv. Hieronima časti kot osebnega in družinskega zavetnika in mu v skrb priporoča svojega umrlega očeta. Vendar ni znano, da bi Hieronim v resnici veljal za družinskega zavetnika družine Vergerijev, poleg tega pa ga Vergerij ne naslavlja tako v vseh desetih govorih. Članek pojasnjuje Vergerijevo prevzetje sv. Hieronima za osebnega in družinskega zavetnika kot spretno govorniško potezo, ki jo je humanist uporabil predvsem za samoupodabljanje na renesančnem govorniškem odru.
|