Krščansko učenje o zakonu, ki razume prešuštvo kot glavno grožnjo zakonski zvezi, je v veliki meri vplivalo na tradicionalno razumevanje zakonske morale sodobne zahodne civilizacije. Krščanski moralni nauk o zakonu je bil oblikovan predvsem v 4. stoletju, ko je Cerkev skupaj s cesarskimi institucijami prišla do moči in se je krščanstvo neustavljivo širilo. V tem času je Hieronim posodobil obstoječi latinski prevod evangelijev in prevedel Staro zavezo iz hebrejščine v latinščino. Vulgata je kmalu postala osrednja in najpogosteje uporabljena različica Svetega pisma. Kot takšna je skozi stoletja vplivala na vsebino, slog in besedišče evropske književnosti in romanskih jezikov. Zaradi njenega pomena in tudi zaradi družbenih, zgodovinskih in kulturnih okoliščin, znotraj katerih je nastala, je besedilo Vulgate izjemno relevantno za raziskovanje besedišča prešuštva. Avtorica se posveča preučevanju izrazov za prešuštvo, ki jih je uporabil Hieronim pri prevajanju Stare zaveze (leksikalna družina okrog izrazov adulter in moechus kot prevedkov različnih oblik hebrejskega korena na’aph) in skuša razložiti njegove motive za različno rabo latinskih izrazov. Prispevek tudi primerja besedišče prešuštva v Novi zavezi Vulgate in pojasnjuje obseg Hieronimovih posegov v latinsko besedilo Nove zaveze.
|
