Članek analizira glavne značilnosti recepcije latinskega (rimskokatoliškega) krščanstva v Kijevski Rusiji, pri čemer se opira na predstavo o konfesionalni »drugosti« v razmerju
do pravoslavne norme. Omenjena recepcija je proučena v skladu z vzhodnoslovanskimi
pripovednimi viri, sestavljenimi ob koncu 11. in na začetku 12. stoletja, to je neposredno
po »velikem razkolu« (1054) med Konstantinoplom in Rimom. Avtor članka poudarja
večplastnost staroruskega2 odnosa do latinskih kristjanov na različnih ravneh: 1. podpiranje uradne pravovernosti, sledeč bizantinskim doktrinarnim temam, ki jih prevzema cerkvenoslovanska polemična literatura; 2. istočasno upoštevanje praktičnih premislekov pri
sklepanju dinastičnih vezi med vzhodnoslovansko politično elito in vladajočimi rodbinami
sosednjega latinskega sveta; 3. čaščenje določenih latinskih svetnikov. V tem pogledu je posebne pozornosti deležen potopis po sveti deželi Življenje in romanje Danijela, igumana z Ruske
zemlje, ki služi kot reprezentativen primer srečevanja konfesionalnih razlik. Danijelovo
Romanje se umešča v politični in kulturni kontekst po prvi križarski vojni med frankovsko
vladavino nad Palestino; prinaša nekaj dragocenih pričevanj o »latinsko-grških« odnosih
v Jeruzalemskem kraljestvu, kakor jih je razumel izobraženi cerkveni popotnik iz pravoslavnega okolja. Danijelova tematizacija svojega konfesionalnega »drugega« v Sveti deželi
razkriva podobno dvoumnost v stari Rusiji sami: na deklarativni ravni spisi kijevskih metropolitov pričujejo o negativnem stališču do »latinskih herezij«; po drugi strani skupno čaščenje
določenih svetnikov, na primer Olafa Norveškega ali Magnusa Orkneyskega, in odločitve
vzhodnoslovanskih knezov potrjujejo stalnost medkulturnih stikov in pragmatično voljo
po sodelovanju s sosednjimi katoliškimi političnimi tvorbami (Švedsko, Poljsko, Ogrsko) pri
sklepanju dinastičnih porok in vojaških zavezništev.
|