pokorna molitev, kakršno prvič najdemo v Ezrovi knjigi, spada v tradicijo, ki sega
nazaj do Devteronomija. Ta knjiga uči, da se je Izrael znašel v izgnanstvu zaradi svojih
grehov in da odrešenje lahko pride, šele ko se bo ljudstvo pokesalo. Ključni trenutek za razumevanje razvoja tradicije spokorne molitve pomeni besedilo 1 Kr 8, v katerem avtor z reinterpretacijo Devteronomija razvije idejo, da je na predstavljeno zahtevo po kesanju mogoče
odgovoriti s spokorno molitvijo. Ta odgovor, ki ima še posebno v mislih odsotnost templja,
je prikrojen in ustvarjen za okoliščine izgnanstva. V teh okoliščinah tempelj dobi drugačno
vlogo: postane kraj molitve (in ne darovanja). Spokorna molitev dobi novo, »institucionalno«
obliko pokore za kazen, ki jo ljudstvo prestaja za svoje grehe. Tej logiki pomeni največjo spotiko trpljenje pravičnih, saj bi pravični morali uživati božji blagoslov, in ne trpljenja. Tobit,ki je bil pravičen človek, celo po devteronomističnih predstavah (Tob 1), je teoriji pravičnega
povračila postavljal resen izziv. Kljub stiski je namreč izpovedal, da je Bog pravičen, s tem
pa se je izkazal za pravičnega tudi sam. Pisatelj Tobitove knjige, ki je najverjetneje nastala
v diaspori, pravičnosti namreč ne razume kot brezgrešnost, ki je v bistvu iluzija (1 Kr 8,46);
največjo krepost pravičnih vidi v kesanju in v priznanju svojih lastnih grehov. Kesanje in priznanje grehov, ki imata v spokornih molitvah temeljno vlogo, omogočata, da posameznik
in narod, s katerim se poistoveti in ga predstavlja pravični, prejmeta Božje usmiljenje – s tem
pa najdeta pot iz trpljenja.
Teorija o razvoju literarne zvrsti spokorne molitve je povzetek teorije, ki jo je predstavil
Werline v knjigi Penitential prayer in Second Temple Judaism: The Development of a
Religious Institution (1998).
|