Zdi se, da počitek v krščanski duhovnosti nima tako pomembnega mesta kot molitev
in obhajanje zakramentov, saj o njem ni skoraj nobenih neposrednih znanstvenih raziskav.
Ali je res samoumevno, da kristjan počiva, in ga k temu ni treba spodbujati? Dandanes,
ko se veliko govori o preobremenjenosti in celo izgorelosti, je treba raziskati tudi to področje
in ga osvetliti z vidika krščanskega duhovnega življenja. Prepogosto prevladuje miselnost,
da si je nebesa treba zaslužiti z nenehnim delom in da nikoli ne naredimo dovolj. Pri tem
se postavlja vprašanje, ali kristjani pravilno razumejo Jezusa in dobro novico, ki jo je prinesel na ta svet, njegovo življenje in služenje, kar bi se moralo odražati v njihovem življenju
in služenju. Avtor postavlja tezo, da kristjan ne more polno živeti svoje duhovnosti, če v njej
ni prostora za počitek ali počitek v Bogu. Pravzaprav je to razpoznavno znamenje pristne
krščanske duhovnosti, ki vključuje duhovnost počitka. Avtor v članku najprej pokaže, kako
razumevanje dela kot zasluge ovira odnos z Bogom. Nato prikaže, kako je bivanje z Jezusom
Kristusom vir počitka. V zadnjem poglavju na kratko predstavi različne oblike počitka v Bogu,
ki omogočajo živeti duhovnost počitka.
|