Magistrska naloga obravnava razvoj kulture spominjanja po drugi svetovni vojni v Nemčiji in
zlasti v Avstriji. Njen cilj je potrditi tezo, da sta odnos do preteklosti v teh dveh državah
zaznamovala predvsem procesa v prihodnost usmerjenega pozabljanja in molka, povezanega z
občutki krivde.
V ta namen najprej podrobneje opredelimo pojma kulture spominjanja in spomina kot njene
materialne podlage, nato pa analiziramo različne dimenzije spomina in njihovo medsebojno
povezanost, od katere je odvisna dinamičnost in kontinuiranost kulture spominjanja, ter
različne načine soočanja s travmatično preteklostjo, ki so bili prisotni v povojnem obdobju.
Zatem predstavimo kulturi spominjanja v Nemčiji in Avstriji, njune posebnosti in razvoj skozi
čas. V drugem delu analiziramo literarni prvenec avstrijske pisateljice Elisabeth Reichart,
roman Februarschatten.
Analiza romana potrjuje, da sta bila pozabljanje kot posledica oportunizma v novih
družbenopolitičnih strukturah in molk o lastni vpletenosti v zločine prevladujoča načina
soočanja z nacionalsocialistično preteklostjo v povojni Avstriji. Do spremembe v molčeči
kulturi spominjanja je prišlo šele po menjavi generacij v osemdesetih letih, ko so potomci
vpletenih zahtevali jasno in dialoško soočenje s preteklostjo ter uraden prevzem
soodgovornosti za pretekla dejanja.
|