Čeprav je zlati šakal (Canis aureus) prisoten ob Jadranski obali jugovzhodne Evrope že več kot 500 let, se je njegovo območje šele pred kratkim začelo širiti proti severu. Genetske analize, izvedene na tem območju, nakazujejo, da se na jugozahodu Slovenije in severovzhodu Italije oblikuje kontaktna cona med dalmatinsko in panonsko populacijo. Po dosedanjih raziskavah je panonska populacija na raziskovanem območju pokazala večjo genetsko raznolikost. Zdi se, da dalmatinska populacija prispeva le majhen delež k trenutnemu poreklu šakalov v Sloveniji. Z analizo 73 vzorcev zlatega šakala – 46 že prej zbranih v Sloveniji ter v osrednji in južni Dalmaciji ob Jadranski obali, ter 27 novih vzorcev iz Hrvaške, severovzhodne Italije, Avstrije (Štajerske) in Grčije – smo znotraj proučevanega območja identificirali dve glavni genetski skupini. Ena ločena populacija je bila odkrita v Dalmaciji ob Jadranski obali Hrvaške, medtem ko se je bolj razširjena panonska populacija raztezala po regijah, vključno s Štajersko v Avstriji, Krkom, Dugim otokom, Plitvicami na Hrvaškem, Italijo, Grčijo in Slovenijo. Študija je prav tako odkrila nekaj šakalov z delnim dalmatinskim poreklom v zahodni Sloveniji, vzhodni Italiji in na Dugem otoku na Hrvaškem. Čeprav majhno število vzorcev zahteva previdno interpretacijo, naše ugotovitve ponujajo dragocen vpogled v razširjenost dalmatinske populacije in pomagajo pojasniti pretok genov šakalov v regiji, kjer je vrsta še vedno relativno nova v ekosistemu.
|
