Prevajanje pravnih besedil je zahtevna dejavnost, za katero je potrebno obsežno poznavanje pravne terminologije. Ena najbolj specifičnih jezikovnih značilnosti pravnega jezika so kolokacije, ki zaradi svoje besednozvezne stabilnosti povzročajo težave pri prevajanju. Pravne kolokacije so zelo specifične, njihova raba pa se razlikuje glede na jezik in pravni sistem. Zato jih je redko mogoče prevesti dobesedno ali ob kontrastivni primerjavi dveh jezikov opredeliti kot popolnoma ekvivalente. V magistrski nalogi se osredotočam na analizo in primerjavo nemških in slovenskih pravnih kolokacij. Pri tem je potrebno poudariti, da nemški pravni jezik ni enoten, temveč se deli na več neodvisnih pravnih jezikov, ki se uporabljajo v pravnih sistemih Nemčije, Avstrije, Švice, Lihtenštajna, Belgije in na Južnem Tirolskem. V nalogi sem se posvetila zgolj tistim kolokacijam, ki se uporabljajo v Nemčiji.
V teoretičnem delu sem najprej podala definicijo kolokacij in predstavila njihove splošne značilnosti, v nadaljevanju pa predstavila razlike med kolokacijami, frazemi, prostimi besednimi zvezami in večbesednimi termini. Sledijo značilnosti pravnega jezika (s poudarkom na slovenščini in nemščini), opredelitev pravnih kolokacij in predstavitev najpogostejših težav in izzivov pri prevajanju pravnih besedil. Empirični del zajema glosar kolokacij, pridobljenih iz različnih nemških pravnih besedil (ustave, kazenskega zakonika, civilnega zakonika in primera prodajne pogodbe). Glosar obsega 100 nemških kolokacij, ki so bile v slovenščino prevedene s pomočjo vzporednih pravnih besedil. Pri vsakem primeru so obravnavane tudi morebitne različne možnosti prevoda. Na podlagi primerjave kolokacij v izvirnem in ciljnem jeziku so prevodi opredeljeni kot popolnoma ali delno ekvivalentni. Poleg glagolskih, predložnih in samostalniških kolokacij glosar vsebuje tudi nekaj determinativnih zloženk (nem. Determinativkomposita), zato je v empiričnem delu omenjena tudi problematika razmejitve kolokacij in večbesednih terminov.
S pomočjo analize korpusa je bilo mogoče zastavljene hipoteze potrditi ali ovreči:
1) Hipoteza 1: Prevajanje pravnih kolokacij predstavlja večji izziv kot prevajanje splošnih kolokacij.
2) Hipoteza 2: V slovenskih prevodih se najpogosteje pojavljajo glagolske kolokacije.
3) Hipoteza 3: Večina slovenskih ustreznic ni popolnoma ekvivalentnih.
Prva hipoteza je bila postavljena na podlagi teoretičnega dela, v katerem je poudarjena stabilnost pravnih kolokacij v primerjavi s splošnimi kolokacijami. Druga hipoteza temelji na predpostavki, da je za nemščino značilno samostaljenje oz. nominalizacija, medtem ko je slovenščina veliko bolj glagolski jezik. Čeprav je nominalizacija značilna tudi za slovenska strokovna besedila, druga hipoteza temelji na domnevi, da nemške samostalniške in predložne kolokacije v nekaterih primerih v slovenščini nadomestijo glagolske kolokacije. Tretja hipoteza temelji na domnevi, da nemščina in slovenščina pripadata vsaka svojemu pravnemu sistemu. To pomeni, da se v obeh jezikih uporabljajo specifične kolokacije, ki jih le v redkih primerih lahko dobesedno prevedemo (najpogosteje je drugačen vsaj en sestavni del kolokacije, torej jedro ali kolokator).
|