V članku so zbrane opredelitve, ki so se uveljavile za označevanje umetnosti, ki je od druge svetovne vojne pa do razpada države leta 1991 nastajala v socialistični Jugoslaviji. Skoraj celi dve desetletji po padcu železne zavese se pristajanje na definicijo te umetnosti kot vzhodne umetnosti ni zdelo problematično. V zadnjih dveh desetletjih pa se je začel proces zavzemanja za njeno natančnejšo opredelitev, kar naj bi bilo posledica specifičnosti družbenopolitične ureditve v primerjavi z ostalimi komunističnimi državami vzhodnega bloka. Vprašanje, ki si ga postavljamo, je, ali in kako se je neblokovska, antikolonialistična in protiimperialistična politika te večnacionalne in kulturno raznolike države, ki je bila tudi vodilna v političnem gibanju neuvrščenih, odrazila v njenem umetnostnem sistemu. Z neuvrščeno politiko si je Jugoslavija pridobivala politični ugled, krepila je gospodarsko sodelovanje, na kulturnem področju pa njene strategije samoprikazovanja v mednarodnem prostoru niso bile tako jasno definirane. Z razstavami ljudske in naivne umetnosti je poudarjala vidik mlade neelitistične socialistične umetnosti v večkulturni družbi, ki nastaja med ljudstvom in je ljudstvu namenjena. Obenem se je s postopnim odmikom od socialističnega realizma, sprejemanjem modernizma zahodnega tipa in abstraktne umetnosti prikazovala kot izven(vzhodno)blokovska država, ki dopušča umetniško svobodo tako kot zahodne demokracije. Prireditev, ki se je najbolj približala pojmu neuvrščenega modernizma, je bil Ljubljanski grafični bienale, ustanovljen leta 1955. Z inkluzivno politiko, vključevanjem zahodnih, vzhodnih držav in držav globalnega juga ter dopuščanjem tudi individualnih poleg nacionalnih prijav je pomagal utrjevati idejo neuvrščenosti. Drugi oprijemljivejši rezultat je bila spodbuda postkolonialnemu zbirateljstvu, ki je afirmativno predstavljalo umetniško produkcijo dežel tretjega sveta ne v etnografskih, temveč v muzejih neevropskih kultur in umetnostnih galerijah. Ugotavljamo, da gibanje neuvrščenih ni spodbudilo pisanja umetnostnih programov in manifestov, ki bi z razvijanjem socialističnega globalizma spodkopali zahodni kanon v umetnosti, je pa oblikovalo mnoge nastavke, ki so dobra osnova za razumevanje geopolitičnih razmerij v umetnosti danes.
|