Spremembe farmakoterapije pri bolnikih s srčnim popuščanjem ob odpustu iz Splošne bolnišnice Murska Sobota v letu 2020

Števančec, Jan (avtor), Kerec Kos, Mojca (mentor), Lainščak, Mitja (komentor)

Srčno popuščanje je klinični sindrom, ki močno vpliva na kakovost življenja bolnikov in predstavlja veliko ekonomsko breme za zdravstveno blagajno. Za zmanjševanje števila hospitalizacij in smrtnosti bolnikov s srčnim popuščanjem je ključna terapija z zdravili, ki sledi smernicam Evropskega kardiološkega združenja. Namen magistrske naloge je bil preučiti spremembe farmakoterapije pri bolnikih s srčnim popuščanjem, ki so bili leta 2020 hospitalizirani na internem oddelku Splošne bolnišnice Murska Sobota. Analizirali smo spremembe farmakoterapije srčnega popuščanja ob odpustu iz bolnišnice. V raziskavo smo vključili 513 bolnikov, ki so bili skupno hospitalizirani 626-krat. Mediana starosti bolnikov je bila 78 let, 55 % jih je bilo moškega spola in mediana sočasnih obolenj je bila 4. Pri 126/626 (20 %) hospitalizacij podatka o iztisnem deležu levega prekata nismo poznali, med bolniki, pri katerih pa je bil ta podatek znan, pa jih je 232/500 (46 %) imelo zmanjšan iztisni delež. Do sprememb farmakoterapije je prišlo pri 450/626 (72 %) hospitalizacij in le 206/450 (46 %) sprememb je bilo razloženih v odpustnem pismu. Najpogosteje se je uvajalo antagoniste adrenergičnih receptorjev beta, ukinjalo pa zaviralce angiotenzin-konvertaze. Deleži bolnikov s predpisanimi antagonisti angiotenzina in inhibitorji neprilizina, zaviralci angiotenzin-konvertaze, antagonisti adrenergičnih receptorjev beta in antagonisti mineralokortikoidnih receptorjev so se ob odpustu povečali, in sicer najbolj pri populaciji bolnikov z zmanjšanim iztisnim deležem. V tej populaciji se je delež bolnikov, ki so imeli predpisano farmakoterapijo skladno s smernicami, povečal z 81/232 (35 %) na 124/232 (53 %) bolnikov. Od teh je tarčni odmerek dosegalo le 32/124 (26 %) bolnikov. Pri 9/12 (75 %) hospitalizacij, pri katerih so bile izmerjene vrednosti kalija med hospitalizacijo povišane nad 5,5 mmol/L, je prišlo do ukinitve antagonistov mineralokortikoidnih receptorjev ali zmanjšanja odmerka pod 50 % tarčnega. Do istih sprememb je prišlo tudi pri 17/28 (61 %) hospitalizacij v primeru zaviralcev angiotenzin-konvertaze. Bolniki, ki niso dosegali vsaj 50 % tarčnega odmerka zaviralcev angiotenzin-konvertaze, so imeli značilno pogosteje vrednosti serumskega kalija večje od 5,5 mmol/L in več sočasnih obolenj, v primeru antagonistov mineralokortikoidnih receptorjev pogosteje oceno glomerulne filtracije manjšo od 30 mL/min/1,73 m2 in v primeru antagonistov adrenergičnih receptorjev beta redkeje sočasno atrijsko fibrilacijo in povišan pulz kot bolniki, ki so dosegali vsaj 50 % tarčnega odmerka.

• Jezik: Slovenski jezik
• Ključne besede: srčno popuščanje, hospitalizacija, farmakoterapija, odpustno pismo, hiperkaliemija
• Vrsta gradiva: Magistrsko delo/naloga
• Organizacija: FFA - Fakulteta za farmacijo
• Leto izida: 2023
• PID: 20.500.12556/RUL-149359
• Datum objave v RUL: 07.09.2023

Sekundarni jezik

• Jezik: Angleški jezik
• Naslov: Pharmacotherapy changes in patients with heart failure at discharge from the General hospital Murska Sobota in year 2020

Izvleček

Heart failure is a clinical syndrome that has a major impact on the patients' quality of life and represents a significant economic burden for the healthcare system. Pharmacotherapy that follows European Society of Cardiology’s guidelines is essential for reducing the number of hospitalizations and mortality in patients with heart failure. The aim of the master's thesis was to study pharmacotherapy changes in patients with heart failure who were hospitalized in the internal medicine department of the General Hospital Murska Sobota in 2020. We analyzed changes in heart failure pharmacotherapy at discharge. We included 513 patients, who were hospitalized 626 times, in the study. The median age of the patients was 78 years, 55 % were male, and the median number of co-existing diseases was 4. In 126/626 (20 %) hospitalizations, we did not know the left ventricular ejection fraction data, but among the patients who had this data, 232/500 (46 %) had a reduced ejection fraction. Pharmacotherapy changes occurred in 450/626 (72 %) hospitalizations, and only 206/450 (46 %) of the changes were explained in the discharge letter. Beta-adrenergic receptor antagonists were most often introduced, and angiotensin-converting enzyme inhibitors most often discontinued drugs. The proportions of patients with prescribed angiotensin receptor/neprilysin inhibitor, angiotensin-converting enzyme inhibitors, beta-adrenergic receptor antagonists, and mineralocorticoid receptor antagonists increased at discharge, most notably in the population of patients with reduced ejection fraction. In this population, the proportion of patients with prescribed pharmacotherapy in accordance with guidelines increased from 81/232 (35 %) to 124/232 (53 %) patients. Of these, only 32/124 (26 %) reached the target dose. In 9/12 (75 %) hospitalizations with serum potassium levels increased above 5,5 mmol/L, there was a dose reduction below 50 % of the target dose or a discontinuation of mineralocorticoid receptor antagonists. In the case of angiotensin-converting enzyme inhibitors, the same changes occurred in 17/28 (61 %) hospitalizations. Patients who did not reach at least 50 % of the target dose of angiotensin-converting enzyme inhibitors had significantly higher frequency of serum potassium levels greater than 5,5 mmol/L and more comorbidities, in the case of mineralocorticoid receptor antagonists they more often had glomerular filtration rate lower than 30 mL/min/1,73 m2, and in the case of beta-adrenergic receptor antagonists they less often had atrial fibrillation and increased pulse than patients who reached at least 50 % of the target dose.

• Ključne besede: heart failure, hospitalization, pharmacotherapy, discharge letter, hyperkalemia