Možganske anevrizme in z njimi povezana zdravstvena tveganja so v preteklosti dali razloge in motivacijo za številne raziskave in pričujoče delo v tem pogledu ni izjema. Naj zadošča dejstvo, da je v obči populaciji že brez prisotnosti dejavnikov tveganja incidenca anevrizem 3.2%, tveganje za pok anevrizme pa strmo narašča z večanjem njihove velikosti. Zato je razvoj metod in procesov za čim prejšnje odkritje in čim boljše vrednotenje te patologije ključnega pomena.
To delo se osredotoča na strojno podprto detekcijo možganskih anevrizem, torej problem s področja strojnega vida. Slednje je bilo v zadnjih desetih letih zaznamovano z izjemnimi preboji na račun razvoja tehnologij konvolucijskih nevronskih mrež in strojne opreme, ki jih je naredila v splošnem mnogo dostopnejše za uporabo številnim posameznikom in organizacijam. Strojni vid na osnovi nevronskih mrež se je uveljavil kot primarni pristop in osnovno merilo uspešnosti za številne probleme, kjer so se prej uporabljale nalogam prilagojene analitične rešitve. Skupna lastnost pristopov s konvolucijskimi nevronskimi mrežami je seveda potreba po primerno velikih in označenih učnih množicah. Mreža z izbrano arhitekturo lahko izjemno dobro reši problme, kjer se število učnih slik zadostno, medtem kot taista mreža lahko da neuporabne rezultate na nišnih področjih, kjer je učnih (in testnih) slik malo. Obstaja več načinov spopadanja s tem problemom, med drugim prenos uteži modela za sorodni problem in/ali doučenje modelov in umetno bogatenje obstoječe učne množice.
Pri analizi medicinskih slik je pomanjkanje ustreznih, tudi javno dostopnih baz pogost in pereč problem. Javni dostop do kakršnih koli zdravstvenih podatkov običajno ščiti zakonodaja, ki ureja pacientove pravice do zasebnosti in varovanja podatkov, potrebna so predhodna soglasja in postopki anonimizacije. Za probleme detekcije struktur zanimanja v medicinskih slikah vedno potrebujemo slikam pridružene oznake, ki so običajno določene ročno s strani izkušenih radiologov, kar je časovno zahteven in tudi drag proces. K reševanju tega problema smo pristopili z metodo bogatenja podatkov, ki sama temelji na rabi generativnih konvolucijskih nevronskih mrež.
Namenili smo se razširiti maloštevilno učno množico tridimenzionalnih magnetno resonančnih slik možganskega ožilja s pripadajočimi razgradnjami žilja in anevrizem z uporabo generativnih nasprotniških modelov. Uporabljali smo dvodimenzionalne projekcije omenjenih slik, učenje mreže pa je bilo zastavljen tako, da se je generativna nevronska mreža učila prevajati izseke slik zdravega ožilja v izseke z dodanimi anevrizmami. Naš cilj je bil omogočiti avtomatsko ustvarjanje velikega števila sintetičnih učnih slik, s katerimi bi pozneje lahko naučili konvolucijsko nevronsko mrežo za detekcijo anevrizem. Generativni nasprotniški model je imel arhitekturo uveljavljene Cycle-GAN mreže, ki smo jo nadgradili z dodatnimi kazenskimi členi v izgubni funkciji. Za detektor smo uporabili arhitekturo U-mreže s Focal-Tversky izgubno funkcijo, pri čemer je izbiro arhitekture motiviralo izrazito neravnovesje med številom vzorcev anevrizme in ozadja slike, in vrednotili kvaliteto detekcije intrakranialnih anevrizem v dvodimenzionalnih projekcijah. Takšen pristop se je izkazal za smiselnega pri iskanju anevrizem, ki predstavljajo le majhen del celotne vaskulature.
Učenje nasprotniških mrež za dani problem se je izkazalo za zelo zahtevno. Pri generativni mreži so bile vrisane anevrizme smiselne, njihovo zlivanje z žiljem pa ni bilo v vseh primerih optimalno. Zato smo uporabili dodatno obdelavo vhodne sivinske slike z ožiljem brez anevrizme in sintentično generirane slike z anevrizmo in ožiljem, da smo na koncu proizvedli uporabne slike z vrisanimi anevrizmami za sintetično učno množico. Konkretno se je za težavo izkazalo, da so proizvedene slike močno variirale v odvisnosti od izseka slike ožilja na vhodu v mrežo. S standardnimi morfološkimi operacijami, Poissonovim zlivanjem vhodne in sintentične slike in vizualnim vrednotenjem smo uspeli zavreči vse slike s teksturnimi in anatomskimi nepravilnostmi v končni sintetični množici.
Proces ustvarjanja končne množice učnih slik je zaradi ročnega vrednotenja omejil zmožnosti skaliranja velikosti učne množice. Omejili smo se na nekaj več kot 2000 sintetičnih slik proti okoli 6000 dejanskim projekcijam in našo detektorsko mrežo učili na kombinacijah tako sintentičnih kot dejanskih slik v različnih razmerjih, da bi ugotovili doprinos sintetičnih slik k učenju in zmogljivosti modela detektorja anevrizem. Iz potekov izgubnih funkcij med učenjem in rezultatov vrednotenja modela detektorja smo ugotovili, da je učenje na zgolj sintetičnih slikah nezadostno za ustrezno učenje detektorja. Iz rezultatov nadaljnjih poskusov smo zaključili, da dodatek sintetičnih slik k dejanskim v učni množici ni poslabšal zmogljivosti detektorja in je v nekaterih primerih celo izboljšal konvergenco in generalizacijo modela detektorja.
|