Magistrsko delo analizira strukturni položaj afganistanskih beguncev v albanskem mestu Shëngjin. Ukvarja se z različnimi diskurzi, ideologijami in praksami gostoljubja s strani različnih akterjev: albanske oblasti, lokalnih oblasti, organizacij, ki so sodelovale pri evakuaciji afganistanskih beguncev ter beguncev samih. Preko pojma ustvarjanja doma, magistrsko delo osvetli prakse afganistanskih beguncev, ki nasprotujejo oziroma predstavljajo alternativo njihovi pripisani socialni vlogi gosta. Etnografski del magistrskega dela se začne z analizo gostoljubja kot političnega diskurza in ga postavi v nasprotje z gostoljubnimi praksami afganistanskih beguncev. Nato se poglobi v konkretne primere ustvarjanja doma v kraju Shëngjin, kot je odprtje afganistanskih restavracij in ulična umetnost. Zaključi z analizo načinov, na katere gostoljubje postane način obvladovanja kulturne razlike, kot pomembnega elementa Drugosti. Poglavje pokaže tudi, kako organizacija begunske nastanitve v kraju Shëngjin odraža opažanja Pitt-Riversa (2012 [1977]) o gostoljubju, ki se lahko hitro sprevrne v sovražnost. Magistrsko delo problematizira pojem statičnega in teritorialnega doma ter dihotomijo med “biti doma” in “biti stran od doma” oziroma med domom in begunstvom. Gostoljubje se je izkazalo za produktiven teoretični okvir, skozi katerega je mogoče razumeti tako politično podrejenost beguncev, kot tudi njihovo delovanje (“agency”). Preko pojma gostoljubja lahko torej razumemo družbeno pozicijo beguncev, ne da bi se morali zatekati k poenostavljenim in dihotomiziranim reprezentacijam begunskih življenj.
|