Superločljivost je razred metod za izboljšavo slik, ki povečajo ločljivost slike. To je uporabno na več področjih, kot je npr. vizualna izboljšava fotografij ali izboljšava zmogljivosti prepoznave oseb. Diplomska naloga se osredotoča na superločljivost posamičnih slik uhljev, metodo superločljivosti, ki na posamezni sliki skuša rekonstruirati manj\-kajoče dele informacije. Prvi pristopi k superločljivosti so temeljili na interpolaciji, z omejeno uspešnostjo. Globoke nevronske mreže so omogočile naj-novejše doprinose k superločljivosti in pomembno izboljšale delovanje. V okviru naloge smo ocenili delovanje {\it Enhanced Deep Residual Network} (EDSR) in {\it Shifted Windows Transformer Network} (SwinIR) za slikovno superločljivost uhljev. Z uporabo zbirke podatkov AWE, ki vsebuje 16.665 slik uhljev različnih velikosti, oblik in orientacij, smo naučili štiri modele: dva na EDSR in dva na SwinIR mreži, vsako s faktorjem razširitve dva in štiri. Za ocenitev modelov sta bili uporabljeni metriki najvišjega razmerje med signalom in šumom (PSNR) in merilo indeksa strukturne podobnosti (SSIM). SwinIR doseže boljši PSNR in SSIM kot EDSR, na podlagi vizualnih rezultatov pa sta si metodi močno podobni.
|