Magistrsko delo obravnava Župančičevo in Jesihovo prevajanje trpnega načina pri štirih Shakespearjevih delih. Trpne oblike, navadno povezane z znanstvenimi ali pravnimi besedili, predstavljajo za prevajanje poseben izziv. Prvič, ker so v slovenščini veliko manj pogoste kot v angleščini, in drugič, ker so stilistično po navadi manj želena izbira. Tipologijo za razvrščanje oblik smo osnovali na podlagi prilagojene Quirkove lestvice trpnikov in osmih razlogov oz. funkcij za njihovo uporabo. Kvalitativni del raziskave je zajemal kategorizacijo trpnih oblik in komentar njihove rabe. Ob upoštevanju značilnosti zgodnje moderne angleščine smo prepoznali, da je Shakespeare poleg običajne oblike s pomožnikom be in deležnikom na -ed trpnik uporabljal tudi z nedoločnimi strukturami, velelnikom in subjunktivom. Prevajalca sta se nasprotno zanašala na opisne trpnike, brezosebne in samostalniške zveze, glagole v prvi ali tretji osebi množine in druge tvorne oblike. Izpostavili smo primere, ko je bil pomen trpnikov izpuščen, kar lahko vpliva na razumevanje zgodbe in karakterizacijo likov. Kvantitativni del kaže na to, da je Shakespeare trpne oblike uporabil v 3,7 % primerih glede na vse glagolske oblike in da se jih je v slovenskih prevodih ohranilo nekaj manj kot 20 %. Pri obeh jezikih je bil najpogostejši razlog za uporabo trpnika poudarek na glagolskem dejanju. Videti je, da splošna sprememba v odnosu do trpnika, kot se kaže od 1960 naprej, na Jesiha ni vplivala, saj ga je uporabil v nekaj primerih manj kot Župančič.
|