Ustvarjanje risbe-pesmi je proces zaznavanja, premišljevanja in poustvarjanja izkušnje prostora ob sočasni uporabi literarnega in vizualnega izraza. Je instrument za poglobljeno branje in vzpostavljanje povezav z obravnavanim prostorom, ki poteka preko čustvene potopitve: umetniškega sredstva, ki transformira razumevanje grajenega okolja ter ga obogati z novo perspektivo in občutljivostjo, k čemur pripomore vključitev arhitektove čustvene in duhovne inteligence kot osrednjih instrumentov v procesih prostorskega načrtovanja. Proces ustvarjanja risbe-pesmi je »voda«, skozi katero prečistimo osebno odgovornost, da to, kar vidimo, integriramo s tem, kar smo in kako delujemo, ter jo absorbiramo v samo prostorsko interpretacijo, kot personaliziran jezik, ki nenehno raste in se spreminja. Pričujoče doktorsko delo poskuša ponuditi vpogled v raznolikost tovrstnega personaliziranega jezika skozi opazovanje 1) del arhitektov, ki eksperimentirajo ali so eksperimentirali z modalnostma risanja in pisanja; 2) avtoričinih oblikovalsko usmerjenih del, procesov in sodelovanj, ki so vključevala ustvarjanje risbe-pesmi; in 3) avtoričinih izmenjav s pomočjo risbe-pesmi v pedagoškem kontekstu. Učinek procesov kritičnega mišljenja-skozi-delovanje, ki se odvijajo ob ustvarjanju risbe-pesmi, je individuacija jezika kot prepoznavnega »glasu«. Struktura doktorskega dela se vije okrog vprašanja, ali/kdaj/kako lahko prisotnost osebnosti (hypostasis) v tem glasu ostane v ustvarjalnem razmerju z mnoštvom drugih glasov skozi naslednje cikle izmenjave: samozavedanje (izmenjave z različnimi personami znotraj sebe); samoekstenzija (izmenjave z nekom, ki prav tako prakticira risbo-pesem, a med sodelovanjem vsak ustvari svojo risbo-pesem); in samoopustitev (izmenjave skozi skupaj ustvarjene artifakte).
|