Članek se opira na izkušnje dosedanjega razvoja inovacijske politike in njenega izvajanja v trinajstih kandidatkah za članstvo v Evropski uniji (EU). Še posebej se posveča vprašanju, ali je oblikovanje in izvajanje inovacijske politike mogoče samo v zrelih, tržno usmerjenih gospodarstvih, ali pa je takšno politiko mogoče oblikovati in izvajati tudi v nepopolnih inovacijskih sistemih. Avtorja trdita, da v EU soobstaja vrsta različnih modelov upravljanja inovacijskih politik. Razlike je mogoče opaziti glede vodenja tovrstnih politik (ministrstvo ali posamezna agencija), stopnje odgovornosti na regionalni ravni in moči koordinativnih mehanizmov med ministrstvi. Na podlagi raziskanega sklepata, da ni univerzalnega modela upravljanja pri inovacijah. Tudi stopnja zrelosti politik držav kandidatk na tem področju je različna, pri čemer so največji napredek dosegle Estonija, Madžarska in Turčija. Kljub vsemu pa avtorja menita, da je mogoče z optimizmom odgovoriti na vprašanje, ali se države kandidatke lahko učijo iz izkušenj EU, če bodo le razvile politiko, ki bo takšno učenje tudi omogočila.
|