Novejša zgodovina multilateralnih intervencij v etnične konflikte razkriva mešano podobo o uspehu. Ruševine Kosova nam npr. ponujajo možnost kritičnega ovrednotenja vloge mednarodnih akterjev pri obvladovanju nasilja. Na prvi pogled se zdi, da intervencija Organizacije severnoatlantskega sporazuma (Nato) izhaja iz novih humanitarnih vzgibov gre za mednarodno prizadevanje preprečiti človeško trpljenje. Vendar pa se je po izpolnitvi Natovih prvotnih obvez nasilje nadaljevalo in razširilo še v sosedno Makedonijo. Članek tako proučuje, zakaj pripadniki mirovnih sil niso bili sposobni zaustaviti nasilja. Avtorica uporablja modificirani model mobilizacije virov, s katerim proučuje odnos med Natovimi silami na Kosovu (KFOR) ter etnično-albansko Osvobodilno vojsko Kosova (OVK) in njeno sestrsko organizacijo v Makedoniji. S pomočjo modela tako ugotavlja, da vojna, v katero se je Nato vpletel v imenu človekovih pravic, ni pripeljala do želenega miru in da je po treh letih mirovna operacija spodletela pri omejevanju medetičnega nasilja. Mirovna operacija se ni soočila s temeljnimi komponentami mobilizacije in je nezavedno prispevala tudi k povračilnemu nasilju s strani OVK.
|