Glavna ugotovitev članka je, da trditve znanstvenega realizma in družbenega konstruktivizma ne morejo biti združljive tako, kot to skuša braniti Wendt v svoji knjigi Social Theory of International Politics. Niti znanstveni realizem niti družbeni konstruktivizem namreč nista smiselna v povezavi s pozitivistično metodologijo, ki je ontološko predvsem nerealistična in epistemološko objektivistična. Kombinacija, ki jo predlaga Wendt, je tako ali določena pozitivistična različica znanstvenega realizma ali pa določena pozitivistična različica družbenega konstruktivizma. Kot taka znanstvenemu realizmu in družbenemu konstruktivizmu onemogoča razvitje do točke, ki bi imela bolj radikalne posledice za razumevanje in pojasnjevanje mednarodnih odnosov. Trditvi, da se znanstveni disciplini o mednarodnih odnosih praktično ni treba bati Wendta in da bi bilo za njene teoretike bolje, ko bi se soočili z njim (ne pa, da ga ignorirajo), je mogoče podkrepiti, če Wendtov znanstveni realizem ločimo od metodološkega pozitivizrna, Njegova metateorija, skupaj z bolj sofisticiranimi različicami znastvenega realizma (npr. kritičnega realizma), ponuja več možnosti, kot jih njegova redukcionistična strategija teoretiziranja dovoljuje spoznati v resnično kompleksni ontologiji mednarodnih odnosov. Zato dejstva, da si Wendt upa govoriti o "realnosti tam zunaj", ne kaže prehitro zavreči. Avtor članka zato razvija nekatere predloge, da bi znanstvenemu realizmu in družbenemu konstruktivizmu prilagodil zgornjo - sicer vedno domnevno - trditev.
|
