Namen: Vsaka raba virov sevanja mora biti upravičena, korist, ki jo dosežemo z uporabo ionizirajočih virov pa mora biti večja od škode, ki jo povzroči. Postopke slikanja moramo izvajati tako, da pacient pri slikanju prejme najnižjo dozo, ki je še razumno dosegljiva ob optimalni kakovosti rentgenograma. Slikanje ledvene hrbtenice spada med preiskave z relativno visoko dozo ionizirajočega sevanja. Namen sistematičnega pregleda je raziskati možnosti optimizacije v smislu zniževanja doze na paciente in hkratni ohranitvi kakovosti rentgenogramov na področju slikanja ledvene hrbtenice v splošni radiologiji.
Metode: Narejen je bil sistematični pregled literature s pregledom podatkovnih baz Pub Med Central, EBSCOhost preko CINAHL, Cochrane Library, Web of Science, Science Direct, DiKUL in Springer Link. Dokumenti so bili iskani v polnem besedilu in v angleškem jeziku.
Rezultati: V analizo je bilo vključenih 26 eksperimentalnih raziskav. Kot možnosti za optimizacijo so bile uporabljene različne metode spreminjanja napetosti, primerjava različnih projekcij, uporaba svinčenih zaščit, zaslanjanje primarnega polja, povečanje razdalje od izvora do slikovnega sprejemnika, kompresija slikanega področja, ocenjevanje potrebe po dodatni projekciji slikanja ter obračanje pacienta glede na postavitev rentgenske cevi. Povprečna doza ionizirajočega sevanja se zmanjša za 44 %. Raziskave, v katerih so poleg doze ocenjevali še kakovost rengenogramov, med ocenami niso opazili statistično značilnih razlik oz. rentgenogrami so bili diagnostično sprejemljivi.
Zaključek: Rezultati potrjujejo smiselno uporabo metod za optimizacijo tako na področju zniževanja doze kot tudi ohranjanja optimalne kakovosti rentgenogramov. V prihodnje bi bilo smiselno narediti sistematični pregled za vsako posamezno področje v splošni radiologiji.
|