Magistrsko delo obravnava slovenske in angleške manjšalne pripone. V začetku so opisane semantične značilnosti manjšalnic, katerim sledi pregled različnih tvorbenih vzorcev v obeh jezikih. Do sedaj so bile manjšalnice pogosto preučevane predvsem s funkcijskega vidika, zato se magistrsko delo osredotoča na tipološko analizo njihovih formalnih lastnosti, natančneje na način in mesto vezave pripon v strukturi besede. Analiza je osnovana na teoretičnem okviru razpršene morfologije. Pripone so glede na mesto vezave v strukturi besede razvrščene kot zmožne združevanja neposredno s korenom, ali pa z že prej kategorizirano besedo. Glede na način vezave so pripone opredeljene kot skladenjska jedra kadar določajo ali so zmožne spremeniti slovnične značilnosti besede, kot sta slovnični spol in sklanjatveni vzorec. Kadar teh značilnosti ne določajo, so pripone opredeljene kot modifikatorji. Magistrsko delo dodatno podpre trditev o variaciji mesta in načina vezave manjšalnih pripon med jeziki, hkrati pa osvetljuje tudi dejstvo, da variacija obstaja tudi znotraj enega jezika samega, in sicer slovenščine.
|