izpis_h1_title_alt

Sinteza razvejanih oligoaminoamidov kot polikationskih nosilcev za vnos nukleinskih kislin v celice
ID Mate, Urban (Avtor), ID Štrukelj, Borut (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Wagner, Ernst (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (3,80 MB)
MD5: 5D1513F718DFE4C2232EA472A1C24A91

Izvleček
Z namenom, da bi izboljšali dostavo molekularnih terapevtikov v celice, smo ustvarili knjižnico enajstih razvejanih oligoaminoamidov, ki so sestavljeni iz različnih aminokislin in tudi iz dveh gradnikov, ki izhajata iz polietilenimina (PEI), ki znatno izboljša vezavo nukleinske kisline in endosomsko pufrsko kapaciteto. Gradnika sta sestavljena iz štirih, sukcinoiltetraetilen pentaamin (Stp), in petih, sukcinoilpentaetilen heksamin (Sph), zaporedij 1,2-diaminoetana, ki imata na končnem primarnem aminu vezano jantarno kislino. Slednja omogoča izdelavo bolj biološko razgradljivih gradnikov ter njihovo uporabo v sintezi na trdni podlagi. Vse oligoaminoamide smo sintetizirali po postopku sinteze na trdni podlagi, in sicer z začetnim C-končnim alaninom, dvakratnim razvejanjem z lizinom, pri čemer je bil za vsakim lizinom pripet histidin za izboljšanje pufrske kapacitete, to strukturo pa smo nato naprej podaljšali na vseh štirih krakih s po tremi zaporedji umetnih aminokislin Stp oz. Sph, nato pa še s tremi ponovitvami zaporedij aminokislin, kot so arginin, tirozin, histidin, triptofan ali lizin, ter na koncu s cisteinom in N-terminalnim azido lizinom. Arginin in lizin smo uvedli za izboljšanje sposobnosti vezave molekule DNA, tirozin in triptofan za izboljšanje hidrofobnih interakcij in povečanje stabilnosti polipleksov, cistein pa je omogočil stabilizacijo polipleksov preko tvorbe kovalentnih disulfidnih mostičkov, ki nato razpadejo v reduktivnem citosolu in tako olajšajo sproščanje tovora. Azido lizin nam je omogočil nadaljnjo pritrditev zaščitnih skupin ali ligandov s pomočjo kemijske strategije klik-DBCO. Tako izdelane oligomere smo prečistili z masno izključitveno kromatografijo in jih analizirali z metodo 1H-NMR. Poliplekse smo tvorili z molekulo pDNA in jih ovrednotili glede na njihovo velikost, vrednost zeta potenciala in sposobnost vezave molekule pDNA. Velikosti polipleksov so bile v območju 100 nm, z gradnikom Sph, pa v območju med 60 in 100 nm. Na osnovi teh ugotovitev lahko sklepamo, da je Sph boljši od Stp v smislu tvorbe majhnih delcev. Vrednosti zeta potenciala so bile v večini primerov pozitivne, kar nakazuje na lažji endosomski pobeg in dobro obdanost molekule pDNA z oligoaminoamidi. Vsi polipleksi so zelo dobro vezali molekulo pDNA, saj po elektroforezi nobena molekula ni ušla iz formiranih delcev. Na osnovi pridobljenih rezultatov za zdaj ne moremo sklepati ničesar glede koristnih vplivov zaporedja ter samih aminokislin, vendar pa rezultati številnih objavljenih raziskav kažejo na koristne učinke, ki bi se pri uporabi naših na novo sintetiziranih razvejanih oligoaminoamidov lahko pokazali tako in vitro kot in vivo.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:prenos genov, polipleksi, endosomski pobeg, polikationski nanodelci
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Organizacija:FFA - Fakulteta za farmacijo
Leto izida:2021
PID:20.500.12556/RUL-129260 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:01.09.2021
Število ogledov:569
Število prenosov:63
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Synthesis of branched oligoaminoamides as polycationic carriers for nucleic acids cell delivery
Izvleček:
To overcome the main hurdle, we face when it comes to non-viral delivery of molecular therapeutics, a library of eleven branched oligoaminoamides was generated. They comprise of different amino acids and two building blocks that originate from polyethylenimine (PEI). Therefore, they exhibit very efficient nucleic acid binding and endosomal buffering ability. Succinoyltetraethylene pentaamine (Stp) and succinoylpentaethylene hexamine (Sph) that comprise of four and five 1,2-diaminoethane motifs, respectively, and succinic acid coupled on one terminal primary amine which makes oligoaminoamides more biodegradable and suitable for solid-phase-assisted synthesis (SPAS). Branched oligoaminoamides, also called four-arm structures, were assembled by SPAS in a few coupling steps based on C-terminal alanine and two lysine branching points, each coupled with histidine for improved buffering capacity, followed by elongation of the four arms with three Stp and Sph artificial amino acid repeats, respectively, and subsequent additional three repeats of explicit amino acids such as arginine, tyrosine, histidine, tryptophan or lysine, and finally ending with cysteine and N-terminal azido lysine. Arginine and lysine were introduced to improve DNA binding ability, tyrosine, and tryptophan to improve hydrophobic interaction and to stabilize the polyplexes, cysteine to stabilize polyplexes through covalent disulfide cross-linkage that can be reduced in the reductive cytosol and thereby facilitate the payload release, and finally azido lysine for further attachment of shielding agents or ligands using DBCO click-chemistry strategy. These sequence-defined oligomers were purified through size-exclusion chromatography (SEC) and analyzed by 1H-NMR. The polyplexes were formed with pDNA, and evaluated according to their size, zeta potential and binding ability to pDNA. The size of formed polyplexes was in the range of 100 nm, whereas oligomers containing the Sph building block were below 100 nm. For this reason, we can conclude that the Sph building block is superior to the Stp one regarding the formation of small particles. Zeta potential was mostly positive which indicates successful pDNA encapsulation and a beneficial endosomal escape characteristic. Furthermore, all particles bound pDNA very well and after electrophoretic mobility shift assay no pDNA could penetrate out of the particles. For now, we cannot draw any conclusions from the obtained results, regarding the effect of integrated amino acids and their sequences. However, the results of many published studies indicate the beneficial effects that might appear in further in vitro and in vivo evaluations.

Ključne besede:Gene transfer, Polyplexes, Endosomal escape, Polycationic carriers

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj