Iskanje načinov povečanja učinkovitosti proizvodnje je že od nekdaj gonilna sila človeškega
razvoja. Višja učinkovitost pomeni, da lahko blago proizvedemo z manjšo
količino porabljenih virov. Dotični viri niso le materialni ali časovni ampak se nanašajo
tudi na obremenitev človeka. Slednje je bilo tudi navedeno kot ena glavnih
motivacij pri razvoju prvega industrijskega robota proti kuncu 60. letih prejšnjega stoletja
[1]. Zato ne preseneča, da je bil prvi robot nameščen v livarni, kjer je bila njegova
naloga prekladanje vročih ulitkov. Opravilo, ki je sicer zelo naporno ter nevarno za
človeka. Od takrat je robotika kot znanstvena in industrijska panoga doživela razcvet.
Ocenjuje se, da je v svetu že več kot 3,2 milijona robotov nameščenih v industrijskih
obratih [2]. Večina teh je nameščenih v tovarnah, kjer skozi daljše časovno obdobje
opravljajo ponavljajoče se naloge ter posledično tudi gibe. Strojna oprema nameščena
v njihovi okolici in sam program, ki skrbi za usklajevanje robotskih gibov, se redko
spreminjata. Tak način uporabe robotov je seveda smiseln v tovarnah, kjer ostajajo
parametri proizvodnega ves čas enaki. Stanje pa je drugačno v obratih, kjer se zaradi
same narave proizvedenih izdelkov ali pritiskov globalne konkurence spremembe
dogajajo pogosteje. Stopnja avtomatizacije je v takih proizvodnih obratih praviloma
nižja, saj je človek, v primerjavi z industrijskimi stroji, bolj spreten in se lažje prilagaja
spremembam. To pa je seveda v nasprotju s prej navedenim ciljem o razbremenitvi človeka.
Zato je naš cilj razvoj proizvodnih celic, ki bodo zagotavljale podobne lastnosti,
t. j. visoka stopnja prilagodljivosti spremembam parametrov proizvodnega procesa.
Proizvodne sisteme, ki so načrtovani in izdelani tako, da so čim bolj učinkoviti pri
proizvajanju velikega števila enega ali ozkega nabora izdelkov, imenujemo Namenski
proizvodni sistemi (NPS). Korak v smeri izdelave bolj prilagodljivih sistemov so t. i.
Fleksibilni proizvodni sistemi (FPS). Fleksibilnost sistemu omogoča prilagoditve na
pričakovane spremembe. Primer takega sistema je robotsko varjenje, kjer robot svojo
trajektorijo prilagodi na podlagi strojnega vida [4]. Tak sistem je delno prilagodljiv,
vendar pa naloga robota, t. j. varjenje, skozi njegovo življenjsko dobo ostaja enaka.
Koren idr. [5] so zato proti koncu 90. let predlagali nov koncept načrtovanja in izdelave
proizvodnih sistemov. Avtorji pravijo, da v kolikor se želi uspešno spopasti s
pogostimi spremembami globalnega trga, morajo proizvodni sistemi zagotavljati hitro
in učinkovito prilagodljivost tako po kapaciteti kot tudi po funkcionalnost. Za sisteme,
ki izpolnjujejo te smernice so avtorji predlagali ime Rekonfigurabilni proizvodni sistem
(RPS). Od takrat so RPS deležni velike pozornosti znotraj raziskovalne skupnosti
[6, 3, 7, 8].
Kljub mnogoterim prednostim, ki jih imajo RPS v primerjavi z bolj namenskimi
sistemi, je njihova razširjenost v industriji sorazmerno skopa. To velja tudi za take
proizvodne obrate, ki bi na prvi pogled imeli največjo korist od vzpostavitve tovrstnih
sistemov. To gre pripisati predvsem večji kompleksnosti ter splošno manjši kapaciteti
RPS v primerjavi z NPS in FPS [11]. Z večjo kompleksnostjo sistema naraste tudi
strošek njegove implementacije, kar je tudi eden od razlogov za manjšo pogostost RPS
v industriji [20, 21]. Visoki stroški implementacije pa ne izhajajo le iz cene strojne
in programske opreme, ampak tudi iz časa porabljenega na zasnovi ter implementaciji
takega sistem. Ravno to pa so izzivi, katerim se posvečamo v pričujoči temi.
Eden od pogostejših gradnikov, ki so prisotni v robotskih celicah, so vpenjala. Namenjena
so čvrstemu vpetju obdelovancev in zagotavljanju natančnega pozicioniranja,
da lahko robot uspešno izvede obdelovalne operacije. Običajno so vpenjala narejena
namensko za vsakega obdelovanca posebej. Postopek načrtovanja in izdelave namenskih
vpenjal je lahko zelo dolgotrajen, predvsem pa ni v skladu z RMS konceptom.
Alternativa namenskim vpenjalom so rekonfigurabilna vpenjala, ki jih lahko razdelimo
v dve skupini: modularna ter prilagodljiva [23]. Modularna vpenjala so sestavljena iz
več osnovnih gradnikov, ki se jih lahko sestavi v poljubne konfiguracije. Prilagodljiva
vpenjala pa so običajno že sestavljeni mehanizmi z eno ali več stopnjami prostosti.
Avtonomna (re)konfiguracija takih vpenjal se doseže z vpeljavo bodisi njihovih internih
ali eksternih pogonov [24, 25]. Predlagana sta bila dva podobna koncepta pasivnih
prilagodljivih vpenjal, ki sta zasnovana na Stewartovem mehanizmu, po predlogu Gödl
idr. [26] ter Jonsson idr. [27]. Ker sta mehanizma pasivna (t. j. nimata ne pogonov
in ne senzorjev) se njuna avtomatska rekonfiguracija izvede z robotsko roko, ki je že
prisotna v celici. Rešitvi sta si med seboj podobni. Prednost prvega mehanizma, ki
ga imenujemo heksapod, so posebej razviti sferični sklepi, ki zagotavljajo minimalno
zračnosti [28]. Za vpetje obdelovancev kompleksnih geometrij je potrebno uporabiti
sistem več heksapodov. Težava pa je, da je delovni prostor heksapodov omejen, kar
zmanjšuje njihovo vsestransko uporabo. To pomeni, da je potrebno prilagajati lego
znotraj celice za vsak heksapod posebej, ker se izkaže kot zelo zahtevno opravilo.
Podoben izziv predstavlja prilagoditev metod za učenje robotskih gibov, da bodo
omogočali, skladno s paradigmo rekonfigurabilnih proizvodnih sistemov, hiter odziv
na spremembe. Programiranje robotov se v industrijskih okoljih običajno izvaja bodisi
z uporabo priloženega vmesnika ali pa preko simulacijskega okolja. Oba postopka sta
še vedno precej neintuitivna, časovno potratna ter zahtevata visok nivo strokovnega
znanja. Bolj intuitiven pristop programiranja robotskih gibov je učenje s kinestetičnim
vodenjem, kjer se robota premika po prostoru neposredno z rokami [113, 41]. Sodobni
sodelujoči roboti (ang. collaborative robots) omogočajo tovrstno vodenje, bodisi preko
vgrajenih senzorjev, ki zaznavajo silo s katero človek deluje nanj (admitančno vodenje)
ali pa z vodenjem preko dinamičnega modela [48, 49]. Med vodenjem robota po želeni
trajektoriji zajemamo podatke kot so npr. koti v sklepih, hitrosti, pospeški, kontaktne
sile, itd. Tako zajete trajektorije je potrebno zapisati v parametrični obliki, saj s tem
dosežemo bolj kompakten opis, možnost enostavnega prilagajanja in možnost uporabe
metod strojnega učenja. Ena od možnosti je zapis trajektorije kot dinamičen elementarni
gib, ang. Dynamic Movement Primitives - DMP [51]. To je sistem nelinearnih
diferencialnih enačb, ki zagotavlja gladko sledenje naučeni robotski trajektoriji od za-
četne do končne lege. Dinamični elementarni gibi so primerni za zapis tako diskretnih
kot periodičnih gibov, za učenje robotskih operacij v stiku z okolico, razvrščanje gibov
in statistično učenje [50]. Statistično učenje se uporablja takrat, ko pričakujemo manjše
spremembe v zadani nalogi in lahko v naprej predvidimo, znotraj katerega območja se
bodo spremembe dogajale. Za uporabo statističnih metod moramo zajeti večje število
uspešno izvedenih vzorčnih izvedb naloge. Z naborom vzorčnih trajektorij lahko na to
generiramo nove trajektorije.
Uspešnost statističnega učenja pa je seveda odvisna od baze naučenih gibov. Če se
hitrosti demonstriranih trajektorij v bazi med seboj zelo razlikujejo, bodo na časovni
osi pozicijski deli trajektorije med seboj zelo različni. To pa ima nezaželen vpliv na
rezultat statističnega učenja. Metode za časovno poravnavo trajektorij zajetih med
človeškimi demonstracijami so bile že uporabljene v te namene [68, 67]. Drugi avtorji
so obravnavali časovno raztezanje dinamičnih elementarnih gibov [71, 72]. Naš pristop
k reševanju te problematike pa temelji na ločitvi prostorske in časovne komponente
zapisanih gibov in njihovi ločeni obravnavi.
Namen disertacije je predstavitev razvitih tehnologij in metod, za hitro postavitev
prilagodljivih robotskih celic. V nadaljevanju bomo najprej predstavili primer prilagodljive
celice. Med njeno izdelavo in načrtovanjem smo razvili inovativne tehnične
koncepte in rešitve, ki omogočajo njeno hitro postavitev in prilagoditev [73, 74]. Razvili
smo tudi metodo za optimizacijo postavitve prej omenjenih pasivnih prilagodljivih
vpenjal tako, da omogočamo vpetje različnih obdelovancev in robotsko podprto rekonfiguracijo
[75]. Da bi dodatno izboljšali ter pohitrili učenje robotskih gibov in posledi
čno skrajšali čas programiranja robota, smo razvili metodo statističnega učenja, ki
temelji na dinamičnih elementarnih gibih po naravnem parametru [76]. Prednost predlagane
metode je, da sta prostorski ter časovni potek trajektorije ločeno zapisana, kar
ima pozitiven učinek tako na statistično učenje ter razpoznavanje gibov.
|