Slepe postranice iz rodu Niphargus so ekološko pestra skupina, ki naseljuje različne tipe podzemnih vodnih habitatov. Različne vrste slepih postranic na lokalni ravni redno sobivajo. Sobivajoče vrste se med seboj pogosto razlikujejo v izbiri mikrohabitatov in morfologiji, kar kaže na razlike v njihovih ekoloških nišah. V nalogi smo se osredotočili na diferenciacijo trofičnih niš pri sobivajočih vrstah ter na možne povezave med trofično ekologijo in izbranimi morfološkimi lastnostmi. Pretekle študije so pokazale, da se slepe postranice prehranjujejo z različnimi viri hrane in uporabljajo različne prehranske strategije. Prehranjujejo se lahko kot detritivori, mrhovinarji, ali plenilci. Okončine, ki jih uporabljajo pri prehranjevanju (gnatopodi) se med vrstami znatno razlikujejo, zato smo predvidevali, da morfologija teh okončin korelira s trofično ekologijo. Vzorčili smo v petih jamah in na dveh intersticijskih mestih, kjer je znano, da sobivata najmanj dve vrsti slepih postranic. Izmerili smo razmerja stabilnih izotopov ogljika (C) in dušika (N) pri živalih in temeljnih prehranskih virih ter ocenili trofični nivo posameznih vrst. Poleg tega smo izvedli korelacijske analize med morfološkimi in izotopskimi podatki pri jamskih vrstah. Rezultati kažejo, da se sobivajoče vrste razlikujejo v trofični ekologiji v vseh vzorčenih združbah. Razlikujejo se v δ15N, δ13C, ali v obeh, in zasedajo trofične nivoje od 2. (detritivori) do 4. (plenilci drugega reda). Pri jamskih vrstah velikost gnatopoda pozitivno korelira s trofičnim nivojem, oblika gnatopoda pa negativno korelira z normaliziranimi vrednostmi δ13C. Na podlagi rezultatov zaključimo, I) da je trofična diferenciacija lahko eden izmed mehanizmov, vpletenih v sobivanje vrst tudi v podzemnih habitatih, in II) da sta velikost in oblika gnatopodov morfološki lastnosti, ki ju lahko uporabimo za napoved trofične ekologije vrst slepih postranic.
|