Večina bakterijskih membranskih proteinov se v membrano vstavi po kotranslacijskem mehanizmu. Pri bakterijah, kakršna je tudi gram negativna Escherichia coli (E.coli), vstavljanje navadno poteka po sekrecijskem (Sec) mehanizmu, kjer osrednje funkcije opravlja proteinski kompleks imenovan Sec translokon, ki omogoča prehod membranskih proteinov v membrano. Proces kotranslacijskega vstavljanja in zvijanja membranskih proteinov lahko spremljano z in vivo metodo, kjer s pomočjo peptidov, ki povzročijo začasno zastajanja translacije merimo sile, ki delujejo ob vgrajevanju transmembranskih vijačnic (TMV) v celično membrano.
Diplomska naloga se ukvarja s spremljanjem kotranslacijskega vstavljanja in sestavljanja politopičnega membranskega proteina BtuC iz E.coli. BtuC je membranski del bakterijskega ABC transporterja s polnim imenom BtuC2D2(F), ki skrbi za prenos vitamina B12 (kobalamina) v celico. Pretekle raziskave na BtuC so pokazale, da se TMV tega proteina v membrano vstavljajo večinoma zaporedno, v skladu z napovedanimi izračunanimi hidrofobnimi vrednostmi (ΔG). Vendar pa neujemanja v drugem delu profila vlečne sile nakazujejo, da so poleg hidrofobnosti na vstavljanje TM regij vplivajo tudi drugi faktorji.
Glavni raziskovalni vprašanji, ki sta vodili diplomsko delo sta torej: (1) ali se druga polovica membranskega proteina BtuC (TMV5-10) lahko vstavlja in sestavlja v membrano neodvisno od prve polovice proteina (TMV1-4) in (2) ali se druga polovica proteina lahko vstavi v membrano sama od sebe. Rezultati poskusov so nekoliko presenetljivi, saj profil vlečne sile drugega dela BtuC ne odstopa bistveno od profila vlečne sile celotnega proteina. To sicer potrjuje, da se vijačnice vstavljajo v membrano neodvisno druga od druge, oziroma da se drugi del proteina BtuC vstavi v membrano neodvisno od prvega dela, vseeno pa eksperimentalni podatki odstopajo od teoretično izračunanih vrednosti ΔG v drugem delu proteina. Glavna razlika med profiloma je vidna v primeru TMV5, ki se glede na eksperimentalne podatke v membrano vstavi pozneje kot sicer. Zato smo se odločili preveriti še, ali na vstavljanje konstruktov vpliva umetno dodan N-terminalni hidrofobni segment Lep. Na žalost so bili nivoji izražanja konstruktov brez hidrofobnih sekvenc Lep na N-koncu prenizki za nadaljnjo analizo podatkov. To nam pove, da se TMV membranskega proteina BtuC ne morejo vstaviti v membrano brez pomoči dodatne vodilne sekvence Lep, oziroma da konstrukti, ki so uporabljeni v metodi zaznavanja vlečne sile in vivo, sami od sebe niso dovolj stabilni.
Iz zbranih rezultatov lahko zaključimo, da je hidrofobnost vseeno glavna sila, ki pripomore k vstavljanju in zvijanju membranskih proteinov v membrano. Katerih koli drugih interakcij, ki še delujejo na TMV zaenkrat še ne moremo zaznati z metodo zaznavanja vlečnih sil in vivo.
|