Na splošno so Zahodnjaki islam stereotipno videli kot primer eksotične, grozeče in neznane kulture, medtem ko ga je bizantinska civilizacija poznala veliko bolje, saj so mo-rali stoletja živeti skupaj z muslimani. Njihov odnos je bil zato veliko bolj kompleksen in ni mogel biti zgolj enostransko sovražen, temveč najdemo tudi številne in raznolike poskuse teološkega dialoga. Razprava tematizira nekaj ključnih značilnosti heterogene bizantinske teologije islama znotraj korpusa teoloških polemičnih del, ki so nastajala od 7. do 13. stoletja. Po predstavitvi nauka Janeza Damaščana (ok. 676–749), prvega bizantinskega teologa, ki je pisal o islamu, saj je bil visoki uradnik na dvoru umajadskega kalifa v Damasku in se je tako lahko spoznal z novo religijo iz prve roke, članek analizira delo Pavla iz Antiohije Pismo mu-slimanskemu prijatelju (MS Sinai Arabic 448/531). Delo melkitskega škofa iz Sidona je bilo napisano okoli leta 1200 in je eden najbolj izvirnih prispevkov znotraj bizantinske polemike z islamom zaradi Pavlovega ireničnega pristopa in njegove interpretacije Korana.Čeprav kot otrok svojega časa uvaja jasen apologetičen pristop, lahko Pavlovo Pismo razumemo v perspektivi teološkega dialoga med krščanstvom in islamom.
|