Derivati nukleobaz so zaradi svoje vsestranskosti predmet raziskav na mnogih področjih, kot so medicina, biologija, znanost materialov, biokompatibilna elektronika ipd. Modifikacija nukleobaz s fotoaktivnimi skupinami omogoča optično regulacijo vodikovih vezi, ki se tvorijo med nukleobazami, kar pomeni, da lahko lastnosti takih materialov preklapljamo, tako da jih osvetlimo s svetlobo primerne valovne dolžine. V tem doktorskem delu so predstavljeni rezultati študij obnašanja treh azo-funkcionaliziranih derivatov gvanozina v tankih površinskih slojih, tako na vodni površini kot po prenosu na trdne substrate s tehniko Langmuir-Blodgett. Kljub temu, da preučevane molekule nimajo tipične amfifilne strukture, se je izkazalo, da so molekulski filmi, ki jih te molekule tvorijo na vodni površini, dovolj stabilni, da je mogoče preučevati vpliv svetlobe na njihove lastnosti. Tako smo lahko izmerili reverzibilno spreminjanje lastnosti filmov, tako na vodni površini kot na trdnih substratih, pri osvetljevanju z UV in vidno svetlobo. Za opis spreminjanja površinskega tlaka pri osvetljevanju z UV svetlobo smo razvili matematični model na osnovi 2D Van der Waalsove enačbe stanja. Razviti model se ujema z izmerjenimi fotoinduciranimi spremembami površinskega tlaka v filmih sestavljenih iz mešanice derivatov dveh nukleobaz, analiza izmerjenih podatkov preko tega modela pa nakazuje, da pri optičnem osvetljevanju filma iz derivatov gvanozina in citidina pride do reverzibilnega razdiranja vodikovih vezi med nukleobazami.
|