izpis_h1_title_alt

Pozitivna obveznost države zaščititi življenje posameznika
ID Stanković, Milan (Avtor), ID Zagorc, Saša (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Kos, Marjan (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (677,72 KB)
MD5: 6833E052A4882AEF4829ABE4D77F91EB

Izvleček
Ustavne pravice so se po drugi svetovni vojni v odziv na grozote totalitarnih držav zasidrale v ospredje kot obrambne pravice, naravnane zoper državo (tj. pravice negativnega statusa). Ustavne pravice v tako razumljeni koncepciji povzdigujejo pravne omejitve delovanju državne oblasti z namenom, da se posameznikovo polje svobode razteza neovirano s strani državne oblasti v čim večji meri. Ustavne pravice varujejo individualna področja svobode posameznika pred neupravičenimi posegi državne oblasti na način, da državi nalagajo obveznost, da mora vsak poseg upravičiti ob spoštovanju strogih postopkovnih in vsebinskih jamstev. Če država nima legitimacije, se mora posegov vzdržati. Kljub tej začasni prevladi koncepcije ustavnih pravic kot obrambnih pravic, ni bilo mogoče spregledati dejstva, da obstajajo poleg države še druge socialne sile, ki nastopajo proti posamezniku z dejansko močjo. Če naj bi ustavne pravice zagotavljale učinkovito varstvo individualnih področij svobode, potem je treba tudi vzpostaviti odgovornost države, da zagotovi njihovo učinkovanje tudi v razmerju do nedržavnih, zasebnopravnih sil in subjektov. Država v tem položaju ne nastopa več kot nasprotnik ustavnih pravic, zaradi česar je treba njeno oblast zavirati; država nastopa kot varuh ustavnih pravic, zaradi česar je treba delovanje njene oblasti vzpodbuditi. Z drugimi besedami, država iz naslova ustavnih pravic nima samo negativnih, ampak tudi pozitivne obveznosti. Tako v nemški pravni ureditvi kot tudi v sodni praksi ESČP se koncept pozitivnih obveznosti izpeljuje na podlagi objektivnopravnega pojmovanja človekovih pravic. V skladu s tem pojmovanjem človekove pravice se ne izčrpajo s svojo obrambno funkcijo, temveč veljajo po svoji objektivni razsežnosti kot vrednostne usmeritve oziroma gradniki (evropskega) ustavnega reda. Značaj konvencijskih pravic kot izraz objektivnega reda vrednot zahteva, da jih uporabljamo in razlagamo tako, da je zagotovljena njihova najbolj široka in učinkovita uresničitev v vsestranskih razmerjih (tudi v kontekstu zasebnopravnih odnosov). Pri presoji kršitve pozitivnih obveznosti v kontekstu pravice do življenja, se je treba najprej vprašati, ali je pozitivna obveznost v konkretnem primeru sploh nastala. V nemški teoriji je pri tej presoji ključen kriterij, ali konkretna stopnja nevarnosti za življenje presega pravno dopusten prag. Ta prag se konkretizira z merili, ki jih je razvilo policijsko pravo. V policijskem pravu se pravno relevantna nevarnost opredeljuje kot tisti položaj, ki po neoviranem poteku dogodkov z zadostno verjetnostjo vodi do nastanka škode. Nevarnost je tako prepoznavna, objektivna, bližnja možnost nastanka škode. Drugače kot v nemški teoriji, v sodni praksi ESČP ključen kriterij presoje nastanka pozitivnih obveznosti predstavlja vprašanje, ali je država vedela ali mora vedeti za obstoj nevarnosti. V tem oziru so kriteriji presoje v nemški sodni praksi za državo strožji, ker gre zgolj za vprašanje, ali je objektivno nastopila pravno nedopustna nevarnost, ne pa ali je država za to nevarnost tudi vedela ali morala vedeti. Ko ugotovimo, da pozitivna obveznost države v konkretnem primeru obstaja, nastopi pravna posledica obveznosti države sprejeti ukrepe za izpolnitev pozitivne obveznosti. Pri tem nemško Zvezno Ustavno sodišče ((nem. Bundesverfassungsgericht ali BVerfG) in ESČP uporabljata različne standarde presoje izpolnitve pozitivnih obveznosti. BVerfG izhaja iz širokega polja proste presoje zakonodajalca in standard presoje izpolnitve varstvene obveznosti opredeljuje na način, da gre za kršitev varstvene obveznosti zgolj v primeru, ko državna oblast sploh ni sprejela zaščitnih ukrepov ali ko so sprejeti ukrepi očitno neprimerni ali popolnoma nezadostni za zaščito cilja. V novejši judikaturi BVerfG v primerih, ki zadevajo »pravne interese najvišjega pomena«, namesto tega testa uporablja test prepovedi nezadostnih ukrepov (nem. Untermaßverbots). ESČP pri presoji izpolnitve pozitivnih obveznosti, in zlasti pri presoji izpolnitve obveznosti sprejeti operativne ukrepe za zaščito življenja, za razliko od BVerfG ni tako zadržano in opravlja bolj poglobljeno vsebinsko presojo. Pri tem načeloma kot izhodišče uporablja kriterija razumnosti in sorazmernosti. Kriterij razumnosti pomeni, da je pozitivno obveznost treba razlagati tako, da državi ne nalaga nemogočega ali nesorazmernega bremena. Kriterij sorazmernosti pomeni, da morajo biti ukrepi, ki jih sprejme državna oblast z namenom, da zaščiti pravico, zadostni, da učinkovito zaščitijo to pravico, ne da bi čezmerno posegli v konfliktno pravico.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:pozitivne obveznosti, pravica do življenja, načelo sorazmernosti, Schutzpflichten
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Organizacija:PF - Pravna fakulteta
Leto izida:2020
PID:20.500.12556/RUL-114387 Povezava se odpre v novem oknu
COBISS.SI-ID:17208913 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:26.02.2020
Število ogledov:2438
Število prenosov:377
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:A positive obligation of a state to protect a life of an individual
Izvleček:
After WWII, in response to the atrocities of totalitarian states, constitutional rights came to the fore as defense rights directed against the state (i.e. rights of negative status). Constitutional rights in this conception raise legal constraints on the functioning of state power in order to extend as far as possible an individual's field of freedom unhindered by the state power. Constitutional rights protect individual areas of individual liberty against unjustified interventions by state authorities by imposing on the state the obligation to justify any interference while respecting strict procedural and substantive guarantees. If the state has no legitimacy, it must refrain from the intervention. Despite this temporary dominance of the concept of constitutional rights as defense rights, it was impossible to overlook the fact that there are other social forces in addition to the state, which act towards the individual with actual power. If constitutional rights are to guarantee the effective protection of individual areas of freedom, then it is also necessary to establish the responsibility of the state to ensure their enforcement in relation to non-state, private-law forces and entities. In such situation the state no longer acts as an opponent of constitutional rights, which is why its power must be inhibited; the state acts as a guardian of constitutional rights, which is why its power should be encouraged. In other words, the state has not only negative but also positive obligations deriving from the constitutional rights. In both the German legal framework and the ECtHR case law, the concept of positive obligations is derived on the basis of an objective legal conception of human rights. According to this conception, the human rights are not limited by their defense function, but are considered as the value orientations or building blocks of the (European) constitutional order. The character of convention rights, as an expression of the objective order of values, requires us to apply and interpret them in such a way as to ensure their widest and most effective exercise in all-inclusive tendencies (including in the context of private law relationships). In assessing a breach of a positive obligation in the context of the right to life, it is first necessary to ask whether a positive obligation arose in the specific case. In German theory, the crucial criterion is whether a specific level of danger to life exceeds a legally permissible threshold. This threshold is concretized by the criteria developed by police law. In police law, a legally relevant danger is defined as a situation which, after an unhindered course of events, is sufficiently likely to cause injury. The danger is such a recognizable, objective, immediate possibility of harm. Unlike in German theory, in ECtHR case law, the key criterion for assessing the emergence of a positive obligation is the question of whether the state knew or should have known about the existence of a risk. In this respect, the assessment criteria in the German case-law are stricter, because they merely focus on a question of whether an objectively unlawful danger has arisen, and not whether the state had known or should have known of such danger. Once we conclude that a positive obligation of the state exists in a particular case, the legal consequence is a state's obligation to take steps to fulfill the positive obligation. German Federal Constitutional Court (ger. Bundesverfassungsgericht or BVerfG) and ECtHR apply different standards for assessing the fulfillment of positive obligations. BVerfG takes into account a broad discretion of the legislator and defines the standard of assessment of compliance with a protection obligation only where the state authority has not taken protective measures at all or when the measures taken are manifestly inadequate or completely insufficient to protect the objective. In the recent BVerfG judicature in cases involving »legal interests of paramount importance«, this test is replaced by the Untermaßverbots test. Unlike BVerfG, the ECtHR is not so restrained in its assessment of the fulfillment of positive obligations, and in particular the assessment of the fulfillment of operative obligations to protect life, and carries out a more in-depth substantive assessment. In principle, the criterion of reasonableness and proportionality are used as a starting point. The reasonableness criterion means that a positive obligation must be interpreted in a way which it does not impose an impossible or disproportionate burden on the state. The proportionality criterion means that measures taken by a national authority to protect a certain right must be sufficient to effectively protect that right without unduly interfering with conflicting rights.

Ključne besede:positive obligations, right to life, principle of proportionality, Schutzpflichten

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj