V disertaciji smo predstavili nov robotski sistem, ki združuje fovealni vid in robotsko
manipulacijo za namen učenja in razpoznave objektov. Robot usklajeno izvaja robotske
gibe in premike kamer, kar omogoča obdelavo vizualnih podatkov v perifernem
in fovealnem pogledu za ustvarjanje predstavitev objektov. S predstavljeno metodo za
detekcijo objektov, robot postavi hipoteze o obstoju objektov, nato pa v slikah določi
spremembe v sceni. Spremembe, ki ustrezajo premiku togega telesa, se upoštevajo kot
indikator o obstoju objekta. Robot ustvari predstavitev objekta na podlagi vizualnih
značilnic potrjene hipoteze o obstoju objekta.
Robot spremembe v okolju povzroči avtonomno s potiskanjem ali kombinacijo potiskanja
in prijemanja objektov. Pri vodenju robotskih gibov robot zaznava kontakt z
objektom s pomočjo povratne informacije taktilnih senzorjev. Spremembe v okolju
lahko povzroči tudi učitelj, ki sodeluje v procesu učenja ali razpoznave objektov. Učitelj
ima zmožnost natančne manipulacije objektov, zato se robot v sodelovanju z njim
uči zelo hitro in učinkovito. S poskusi smo ovrednotili naštete načine manipulacije
objektov in pokazali, da so pri učenju vsi uspešno ustvarili predstavitve objektov, ki
omogočajo dobro razpoznavo. Učenje z robotsko manipulacijo potrebuje znatno več
časa in poskusov kot učenje z učiteljem. Pri razpoznavi objektov so se klasifikatorji
pridobljeni z robotsko manipulacijo odrezali malenkost slabše kot klasifikator pridobljen
med interakcijo z učiteljem. Primerjali smo tudi različne metode za potrjevanje
hipotez o obstoju objekta. Pokazali smo, da je učenje in razpoznava objektov veliko
bolj uspešna z uporabo fovealnega vida kot z sistemi, ki uporabljajo le en par kamer.
To se še posebej pozna, ko se oddaljenost objekta od robota poveča.
B.1 Extended Summary in Slovene 141
Predstavljen sistem predpostavlja, da imajo objekti vizualne značilnice in se premikajo
kot togo telo. Iz slik ni potrebno izločati robotske roke in prijemala kot v metodah,
ki se učijo z objektom v prijemalu. Manipulacija objektov ne potrebuje biti natančna,
saj naša metoda omogoča potrditev obstoja objekta brez predhodnega podatka o spremembi
položaja objekta. Edina zahteva je, da je sprememba pogleda objekta dovolj
majhna, da lahko robot poišče ujemajoče vizualne značilnice.
Razvite metode za učenje objektov so bile prvotno razvite za humanoidne robote s
fiksno bazo, vendar se lahko uporabijo tudi na drugih robotskih platformah. Za prikaz
te funkcionalnosti smo pristope za detekcijo objektov izvedli na brezpilotnem letalniku
(BPL). To je za seboj prineslo dodatne izzive, za katere smo predstavili rešitve.
Za primer, ko so objekti postavljeni na tla z velikim številom močnih vizualnih značilnic,
smo razvili metodo, za maskiranje tal na slikah. Tako poskrbimo, da se vizualne
značilnice objektov ne spustijo v postopku triangulacije točk za detekcijo predmetov.
Prav tako smo razvili metodo za izgradnjo 3D načrta delovnega območja, saj BPL ves
čas pridobiva nove poglede okolja. Ta metoda zahteva dodaten postopek odstranjevanja
šuma imenovan TCVF ter oceno pozicije BPL glede na načrt. Oceno pozicije smo
pridobili z združevanjem podatkov iz inercialne merilne enote in rezultatov poravnave
oblakov točk z uporabo razširjenega Kalmanovega filtra. S pomočjo predstavljenih rešitev
je BPL z uporabo perifernih kamer ustvaril 3D načrt in na podlagi načrta postavil
hipoteze o obstoju objektov kot v prej opisanih postopkih.
BPL nima možnosti manipulacije objektov, vendar načrt območja vsebuje večje
število točk iz različnih pogledov, zato imajo hipoteze več točk, ki pripadajo objektu.
Predstavljena metoda predpostavlja da je delovno območje statiˇcno, da objekti niso v
gruči, in da je model tal v delovnem območju znan. Z eksperimentalnim vrednotenjem
smo pokazali, da je BPL uspešen pri razpoznavi objektov na nivoju kategorij. Pokazali
smo tudi primer, ko se tla iz slik ne maskirajo in uspešnost razpoznave močno
pade. Predlagan način izgradnje načrta se je dobro izkazal tudi v primeru, ko so nizkocenovne
kamere producirale nenatančne oblake točk. Metoda ocenjevanja položaja
robota glede na načrt je pri tem odigrala ključno vlogo, saj smo pokazali, da uporaba
podatkov iz posameznega vira ne zadostuje za uspešno izgradnjo načrta.
Ugotavljamo, da predlagane metode predstavljajo dobro osnovo za robotovo razumevanje
objektov v okolju. Metode so primerne za fiksne in mobilne robote, uporaba
fovealnega vida pa omogoča očitno prednost v primerjavi s trenutnimi sistemi, ki uporabljajo
le en par kamer in nimajo manipulacijskih sposobnosti. Robot je sposoben
142 Appendix
avtonomno reševati nejasnosti glede obsega objekta in ustrezno prilagoditi predstavitev
objekta, kar kaže na neko stopnjo prilagodljivosti, oziroma inteligence. Menimo,
da za razvite rešitve obstaja nabor aplikacij, ki bi lahko imele koristi od takšnih zmogljivosti,
zlasti v delno strukturiranih okoljih, ki se pogosto pojavljajo v industriji.
|