V primeru težke nesreče v lahkovodni jedrski elektrarni lahko pride do nastajanja vodika. Nadaljnje zgorevanje vodika, ki je v bistvu neizogibno, lahko povzroči nepopravljivo škodo na samem zadrževalnem sistemu, kar bi pomenilo odpoved končne zaščitne ograde za izpustitev radioaktivnih fisijskih produktov v okolje. Ker dejanske geometrije zadrževanja več sto krat presegajo geometrije celo največjih razpoložljivih eksperimentalnih objektov, v katerih se lahko izvaja poskuse zgorevanja vodika, se v tem pogledu računalniško podprto modeliranje ponuja kot izjemno uporabno in dostopno orodje. Zato je uporaba in razvoj zanesljivih modelov za modeliranje dinamike tekočin za obsežne geometrije nujna za zagotavljanje relativno stroškovno učinkovite ocene zgorevanja vodika. Disertacija se osredotoča na nadaljnje teoretične raziskave zgorevanja vodika, zlasti deflagracije vodika v velikih zaprtih prostorih jedrskih elektrarn. Ta raziskava se izvaja z razvojem in validacijo modelov zgorevanja vodika in naslavlja nekatere izzive na poti do računalniško podprtega modeliranja, ki bi bilo na voljo za uporabo v realnih dimenzijah zadrževalnih hramov. Konkretno se spopada s težavami razpoložljivih modelov zgorevanja pri kreiranju zanesljivih napovedi obsežnih eksperimentov deflagracije vodika. Validacija modelov izgorevanja je bila izvedena v primerjavi z rezultati pridobljenimi v dveh obsežnih eksperimentalnih objektih, tj. eksperimentalnih posodah THAI in HYKA-A2. Najprej je formuliran in predstavljen nov, t.i. razširjen model razpada vrtincev (ang. »extended eddy break-up model« - EEBU), ki smo ga razvili z nadgradnjo obstoječega modela razpada vrtincev (ang. »eddy break-up model« - EBU), z dodatno obravnavo fenomenologije plamena tudi v kvazi-laminarnem režimu zgorevanja. Novo formirani EEBU model ohranja koristne značilnosti modela EBU, tj. boljšo računsko učinkovitost, hkrati pa zagotavlja boljše napovedi deflagracije vodika v obravnavanih eksperimentih. Poleg tega je bil predstavljen tudi nov pristop, ki je usmerjen v obravnavo hitrosti laminarnega plamena s konceptom utežene hitrosti laminarnega širjenja plamena. Uveden pristop učinkovito uravnava turbulentno hitrost reakcije z vzgonskimi učinki okoliškega pretoka. Uporabljen je bil za že obstoječi razširjen model zgorevanja temelječ na turbulentni hitrosti plamena (ang. »extended turbulent flame speed closure model« - ETFC), kot tudi za novo predstavljen model EEBU. Ko je ta pristop ustrezno izveden, se izkaže za izjemno učinkovitega pri izboljšanju napovedi omenjenih modelov v zvezi z obnašanjem plamena v obravnavanih obsežnih eksperimentih deflagracije vodika.
|