Doktorska disertacija obravnava različne pravne pristope, ki so jih na področju varstva svojih narodnih manjšin sprejele nekatere balkanske in srednjeevropske države, pri tem pa je poseben poudarek dan položaju in pravicam makedonskih manjšin v sosednjih državah Republike Makedonije, torej v Albaniji, Bolgariji, Grčiji, Srbiji in na Kosovu. Hipoteza disertacije je, da je pravica do identitete, v kombinaciji z drugimi manjšinskimi pravicami, v širšem konceptu človekovih pravic za manjšino bistvenega pomena. Prav tako pa učinkovito zagotavljanje pravice do identitete nujno zagotavlja priznanje ali sprejetje obstoja določene etnične skupine v družbi, v povezavi z: 1) zagotavljanjem in spoštovanjem načela nediskriminacije pri uživanju pravic in svoboščin, pomembnih za narodne manjšine in njihove člane; ter 2) sprejetjem posebnih ali trajnih pravic. Tako hipoteza sledi izhodišču, ki izhaja iz mednarodnega prava in sicer, da je sistem zaščite manjšin obvezno sestavljen iz dveh stebrov. Razlog za obstoj posebnih ali trajnih pravic je ustvarjanje pogojev za varstvo in spodbujanje etnično-kulturne, jezikovne in verske identitete manjšin. Samoumevno je, da je pravica do izobraževanja v maternem jeziku v povezavi z jezikovnimi pravicami in pravico do sodelovanja v javnem in političnem življenju izjemnega pomena za identiteto manjšine, da bi le-ta lahko uspešno delovala v družbi, katere del je.
|