Dobro razvita učna samoregulacija je ključna za doseganje izobrazbenih ciljev in osebni napredek učencev. Ta je pri mladostnikih z učnimi težavami zaradi nevropsiholoških in nevrofizioloških vzrokov ter zaradi pomembnih razlik med vlaganjem truda v učenje ter učnimi dosežki pogosto težje dosegljiva. V primerjalni multipli študiji primera smo raziskali učno samoregulacijo pri treh mlajših mladostnikih z učnimi težavami in pri enem mlajšem mladostniku brez učnih težav. Kvalitativna analiza na osnovi triangulacije metod in virov podatkov je pokazala, da mladostniki z učnimi težavami pri svojem učenju uporabljajo pretežno kognitivne strategije ponavljanja, organizacijske in elaboracijske strategije pa le s pomočjo uporabe socialnih virov. Metakognitivnih strategij načrtovanja, spremljanja in uravnavanja lastnega učenja še niso povsem razvili. Dva mladostnika z učnimi težavami sta kazala več znakov defenzivnega pesimizma in naučene nemoči. Mladostniki, udeleženi v raziskavi, so imeli podporo in pomoč domačega okolja; prek zaznave lastne uspešnosti so v okviru interesnih dejavnosti razvili ustrezne motivacijske strategije samopotrjevanja, samospodbujanja in samonagrajevanja. Sodelujoči učitelji niso povsem zaznavali močnih področij in dejavnikov uspešnosti mladostnikov z učnimi težavami ter brez njih. Pridobljeni raziskovalni izsledki lahko prispevajo k oblikovanju učinkovitejših specialnopedagoških intervencijskih pristopov.
|