Možgani so del centralnega živčnega sistema in v telesu opravljajo vlogo koordinacije, odločanja in motorike. Že manjša poškodba možganov lahko oslabi izvajanje nekatere od omenjenih vlog. Nevrološke bolezni in z njimi povezane poškodbe možganov so velik problem današnje družbe saj prizadenejo velik del populacije, hkrati pa zaradi zahtevne oskrbe prizadetih bolnikov predstavljajo veliko finančno breme za zdravstveni sistem. Za zgodnjo detekcijo in spremljanje zdravljenja bolezni in poškodb možganov je tako potreben učinkovit, zanesljiv in objektiven način njihovega diagnosticiranja in spremljanja.
Multipla skleroza (MS) spada med nevrodegenerativne bolezni možganov in se manifestira v kliničnih simptomih kot so tresavica, motnja govora, motnja motorike itd. Poleg kliničnih znakov, ki se pojavijo že pri napredovani oz. razviti bolezni, so prisotni tudi paraklinični znaki, ki so prisotni kot lokalna žarišča ali lezije v možganih še preden se pojavijo simptomi. Lezije so najbolj vidne na magnetno resonančnih (MR) slikah. Magnetna resonanca kot neinvazivna in neškodljiva metoda diagnosticiranja tako predstavlja obetavno možnost za zgodnje odkrivanje bolezni in ocenjevanje napredovanja bolezni.
Spremljanje bolezni in ocenjevanje vpliva zdravljenja so največkrat ocenjeni s pomočjo objektivnih ocen o lokaciji, velikosti in volumnu. Te so lahko ocenjene z ročnim obrisovanjem nevrologa, ki rezultirajo v počasnem in subjektivnem ocenjevanju ali pa z uporabo avtomatskih postopkov, ki zagotavljajo objektivno in ponovljivo oceno. V zadnjem času so precej napredovali postopki strojnega učenja, ki so se uveljavili na mnogih področjih, in dosegli vrhunske rezultate tudi na področju analize medicinskih slik. V magistrski nalogi uporabljamo konvolucijske nevronske mreže, ki spadajo v družino algoritmov stojnega učenja. Načrtujemo, preizkušamo in objektivno vrednotimo različne nevronske mreže za avtomatsko razgradnjo patoloških lezij v MR slikah glave.
Namen naloge je načrtovanje problemu ustrezne arhitekture nevronske mreže, preizkušanje vpliva različnih predobdelav slik na kakovost razgradnje z nevronskimi mrežami in vrednotenje kakovosti razgradnje na slikah zajetih na različnih MR napravah.
Eksperimente smo izvajali na 467 slikah zajetih na sedmih različnih MR napravah od treh različnih proizvajalcev. V prvem delu naloge smo verificirali razgradnjo patoloških lezij v beli možganovini. Izbrali smo implementacijo nevronske mreže imenovano »U-net«, s katero smo vrednotili vpliv različnih načinov predobdelave slik. Za predobdelavo smo uporabili naslednje postopke: zrcaljenje slik vzdolž ločnice med levo in desno možgansko hemisfero, naključne preslikave z B zlepki, sivinska normalizacija in različne kombinacije omenjenih postopkov. Objektivno smo vrednotili vpliv posameznih postopkov predobdelave in kombinacij na kakovost razgradnje lezij.
V naslednjem delu smo za segmentacijo lezij uporabili tri različne nevronske mreže. Kot prvo smo uporabili »U-net«, kot drugo pa smo načrtali tako imenovano »Two path« oziroma dvotirno mrežo, ki temelji na predpostavki, da je za učinkovito razgranjo pomembna tudi informacija o širši okolici lezije. Glede na rezultate smo omenjeni nevronski mreži »U-net« in »Two path« združili v tako imenovano »Multinet« mrežo. Za vsako izmed mrež smo izračunali uveljavljene mere sposobnosti in jih primerjali med seboj. Glede na rezultate se je predlagana »Multinet« mreža izkazala kot najboljša arhitektura za razgradnjo lezij v beli možganovini.
Pri tretjem eksperimentu smo vrednotili vpliv zajemna na razgradnjo lezij v beli možganovini. Na osnovi učenja »Two path« mreže smo vrednotili kakovost razgradnje na sedmih različnih MR napravah. Mrežo smo najprej učili samo na slikah zajetih na eni napravi, nato pa vrednotili na slikah iz vseh naprav in obratno. Ugotovili smo, da kombinacija učnih slik zajetih na različnih napravah pozitivno vpliva na kakovost razgradnje ter njeno primerljivost med napravami.
V drugem delu magistrske naloge smo se osredotočili na razgradnjo lezij v sivi možganovini. Zaradi majhnega števila slik in tudi lezij v sivi možganovini smo uporabili že naučene uteži iz prvega dela naloge in jih ponovno učili. Preizkusili smo več načinov, kako iz prvega dela naloge, kjer smo učili nevronske mreže za razgradnjo lezij v beli možganovini, izbrati že naučene uteži in jih optimalno uporabiti na tem novem problemu razgradnje.
V magistrski nalogi smo ugotovili, da različni postopki predobdelave občutno ne spremenijo kakovosti razgradnje. Smo pa potrdili, da so za učinkovito razgradnjo potrebni visoko kakovostni vhodni podatki. Pokazali smo tudi, da nevronske mreže dosegajo slabe rezultate na podatkih, ki niso bili prisotni pri učenju. Pri uporabi arhitekture «Multinet« je bila ta razlika 13%. Pri razgradnji lezij v sivi možganovini nismo dosegli zadovoljivih rezultatov. Rezultat je posledica slabšega kontrasta med ozadjem in lezijo v sivi možganovini, v primerjavi z belo, ter manjšega danih učnih in testnih števila slik. Po drugi strani smo pokazali, da je postopek prenosa uteži iz sorodnega problema pomembno izboljšal kakovost razgradnje in je zato obetaven za nadaljnje raziskave.
Konvolucijske nevronske mreže so se izkazale za učinkovito metodo razgradnje lezij v beli možganovini. Postopek daje zadovoljive in ponovljive rezultate na vseh napravah, kljub različni vhodni kvaliteti slik in je kot tak primeren za uporabo na klinični praksi, kjer na osnovi razgradenj opravimo meritve možganskih struktur in z njimi opredelimo prihodnji potek bolezni in učinkovitost predhodnih terapij. Kljub zadovoljivim rezultatom se avtomatski postopki še niso uveljavili v klinični praksi, so pa v teku raziskovalni projekti ki postavljajo standarde za zbiranje podatkov in postavljajo temelje za nadaljnje translacijske raziskave in prenos tehnologije v prakso.
|