Taborišče kot zona zla : hermenevtika pričevalca in literarnega izpričevanja

Erzetič, Manca (avtor), Komel, Dean (mentor), Virk, Tomislav (mentor)

Razprava poskuša tematizirati fenomen totalitarističnega zla, kot se je udejanjilo v zoni koncentracijskih taborišč. Izhodišče za ta premislek tvori literarno delo Borisa Pahorja, ki ga zaznamuje ravno lastna izkušnja totalitarističnega nasilja in preživetja v koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof. Kot ključni problem se ob tem javlja izpričevanje te izkušnje, ki vključuje filozofsko vprašanje, kaj sploh eksistencialno pomeni "biti priča". Odgovor na to vprašanje je razvit ob branju ključnih teoretikov totalitarizma, kot sta Hannah Arendt in Giorgio Agamben. V metodološkem oziru se tako kot omenjana filozofa opiramo na eksistencialno hermenevtiko, kot jo je v Biti in času razvil Heidegger ter še nekateri drugi predstavniki te filozofske usmeritve. Osrednja ugotovitev, ki izhaja te filozofske tematizacije, je, da dehumanizacija, kot sledi iz totalitarističnega nasilja, ni enoznačna, marveč jo zaznamuje prav faktična situacija "priče", ki je sama ujeta med vidikoma pričevalca in izpričevanja.

• Jezik: Slovenski jezik
• Ključne besede: literatura in filozofija, totalitarizem, koncentracijska taborišča, pričevanje, hermenevtika, slovenska književnost, avtobiografska literatura, pričevanjska literatura, bolonjski magisterij
• Vrsta gradiva: Magistrsko delo/naloga
• Tipologija: 2.09 - Magistrsko delo
• Organizacija: FF - Filozofska fakulteta
• Kraj izida: Ljubljana
• Založnik: [M. Erzetič]
• Leto izida: 2014
• Št. strani: 114 f.
• PID: 20.500.12556/RUL-100269
• UDK: 821.163.6.09Pahor B.:343.819.5
• COBISS.SI-ID: 55148386
• Datum objave v RUL: 20.03.2018

ERZETIČ, Manca, 2014, Taborišče kot zona zla : hermenevtika pričevalca in literarnega izpričevanja [na spletu]. Magistrsko delo. Ljubljana : M. Erzetič. [Dostopano 7 april 2025]. Pridobljeno s: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=100269

Sekundarni jezik

• Jezik: Angleški jezik

Izvleček

The treatise tries to examine the phenomenon of totalitarian evil as it was put in the effect within the zone of the concentration camps. The starting point for this consideration forms the literary work by Boris Pahor, characterized by very own experience of violence and totalitarian in the concentration camp of Natzweiler-Struthof. As a key problem appears the testimony of this experience, which includes the philosophical question of what it means existentially to "be a witness". The Answer to this question is developed by reading the key theorists of totalitarianism such as Hannah Arendt and Giorgio Agamben. In the methodological aspect we are relying, as the philosophers mentioned, on an existential hermeneutics, that Heidegger develop in Being and Time and some other representatives of this philosophical orientation. The central finding of this philosophical analyses is that dehumanization as follows from the totalitarian violence is not unique, but it is very factual situation of "witnesses", which itself caught between aspects of the "being witness" and testimony.